Naš zadnji letošnji upokojenski potep je imel cilj na Koroškem. Izbrali smo si soboto, 17. oktobra, in pri tem imeli veliko srečo z vremenom glede na prejšnje dni. Po jutranji kavici v Termah Topolščica pri Šoštanju smo si pod vodstvom animatorke ogledali terme in dobili pisne ter ustne informacije. Naslednja postojanka je bila Črna na Koroškem. Tu smo se razdelili v dve skupini in si ogledali Etnografski muzej ter spominsko sobo slovenskih športnikov. Spominska soba se ponaša s prikazom kar sedmih športnikov, udeležencev olimpijskih iger. Posebnost med njimi je seveda Tina Maze. Sicer pa so vsi lepo predstavljeni s fotografijami in predmeti. Etnografski muzej pa hrani zbirko 230 eksponatov iz 19. in 20. stoletja. Razstavljeni so predmeti za vsakodnevno uporabo, notranja oprema, razno orodje in fotografije.

V samem centru Črne na Koroškem je pred opuščenim rudniškim rovom pri Javorskem potoku izrisan Rudarski muzej na prostem. Razstavljeni so lokomotiva, vagon za delavce in rudo ter rudniško opremo. Črna ima na svojem trgu še neko posebnost, pred katero je nastala tudi naša fotografija. V ogromni skali z vdolbino je razstavljen beli medved, ki ima v svojih »mladih« letih pravi videz rjavega medveda. To belino so mu, tako kot večini nam, upokojencem, prinesla leta. Ostala mu je zgolj ena temna lisa v obliki srca med spodnjima šapama.

Iz videnega in povedanega ni bilo težko ugotoviti, da je ta odročni in v zimskih mesecih s snegom pretirano obdarjen kraj močno povezan med seboj. Prebivalci so kot velika družina, že od zgodnje mladosti se urijo v smučanju ter se nesebično veselijo sijajnih uspehov svojih športnikov. Zato prav nič ne preseneča podatek, da sodi njihov kraj v sam svetovni vrh po številu vodilnih športnikov. Z veseljem bi se še nekoliko pomudili v njihovi sredini, toda naš »vozni plan« je zahteval nadaljevanje poti proti Mežici in Kotelj. Tu smo najprej obiskali Prežihovino in naš Matko nas je seznanil s podrobnostmi iz življenja tega velikana. Odpeljali smo se še do bližnjega Ivarčkega jezera, ki se nahaja v neokrnjenem gozdu pod Uršljo goro v bližini Kotelj. Tu izvajajo razne kulturne in športne prireditve ter koncerte.

Dan je kar prehitro mineval in čas je bil za zasluženo kosilo. Na poti proti Slovenj Gradcu smo se ustavili v posebnem »salonu«, opremljenem v kavbojskem stilu in obdanem s slikami znanih filmskih igralcev iz naše mladosti. Prijetno utrujeni in okrepčani smo se odpravili na avtobus na »skupinsko spanje«. Toda ne tako trdno, da ne bi občasno še nekoliko navijali za naše rokometaše ob njihovi sijajni  tekmi. To pa pomeni, da smo tudi upokojenci lahko še vsestransko aktivni.

Zabeležila: Olga Gabrovšek

Foto: Anton Čepon