Vsak norec, ki vztraja pri svoji norosti, postane moder. Jaz sem trenutno šele nekje na prvi polovici poti ... Večkrat kot večina si vzamem čas, da mirno in tiho hodim po naših zakotjih. Od tam vam prinašam opise videnj. Ste se kaj sprehajali ob kakšnem našem potoku ali glavni rečici, Šujici, Velki vudi, Horjulščici? Ste opazili dogajanje oziroma novo stanje naših voda? V njih ni več rib. Le še sem pa tja morda kakšna. Pa vendar se spomnimo časa, ko so bile naše vode polne, prepolne švigajočega življenja. Začuda se tako nenavadno dogajanje v našem okolju zlahka spregleda. Navadimo se na nove prizore prazne vode in se ne sprašujemo, če je s tem kaj narobe. Pa seveda je, zelo narobe – in hkrati je nekaj zelo narobe z nami, da se tega ne sprašujemo. Edini razlog, ki ga klišejsko ponavljamo, čisto na pamet, je ta, da so čaplje pojedle vse ribe. Oprostite, prosim, kaj? Kaj je narobe z našimi vodami, da je teh nekaj čapelj sposobnih izprazniti ves ribji živelj? To preprosto ni res. Osnovna zakonitost narave je, da plenilec ne more iztrebiti svojega plena. Zato prenehajmo obtoževati čaplje, da so naši potoki prazni. Kot da imamo pravico divje živali soditi, ker poskušajo preživeti s tem, kar jim mi še puščamo.
Ne vidimo v nebo vpijočega dejstva, da smo kot samooklicani vladarji ozemlja pograbili zase vso naravo, vse okolje, vode, studence, ravnine, bregove? Pa ne le to! To počnemo s popolnim pomanjkanjem spoštovanja in hvaležnosti do čudežne boginje, ki je po zemlji razprostrla to nepopisno lepo preprogo Življenja. Današnji ljudje, govorim o nas tukaj in zdaj, smo srhljivo oslepeli, kar se tiče prepoznavanja dihanja, ritma, potreb divjega sveta okrog nas. Izgubljamo zadnji pristni stik. Trdim, da to ni v naši notranji naravi, ta otopelost in izgubljenost. Vsiljena nam je od zunaj. Na dnu slovenske in slovanske duše je divje polje modrosti, povezanosti, sožitja. Vse to v nas še životari, a izgublja vsakodnevno bitko z demoni potrošništva in zakoni izprijenega kapitalizma.
Vrnimo se k čapljam, vodi, ribam. Tukaj in zdaj zapisujem to dejstvo praznih vod. Praznih zaradi nas. Čistilne naprave so zdaj sicer postavljene, a vprašanje, če to zadostuje … Kam se pa izliva vsa kemija, ki se poleg fekalij steka iz naših stanovanj? Vsa mikroplastika? Pesticidi? Olja? Drugih sto strupov? Ah ne, čaplje so krive … Ali drugače. Stopi nad Horjul in poglej. Pa si skušaj predstavljati, kolikšen sod nafte je bil pokurjen samo na tem prostoru, odkar smo začeli živeti z njo. Za vse prevožene kilometre nas vseh, vse traktorje, kosilnice, gradnje, plastiko … Z malo predstave si boš lahko izrisal, koliko. In to samo za en majhen Horjul in njegove ljudi. Kje so šele velemesta?! To je resničnost duha časa, v katerem živimo. Za to ne krivimo čapelj. Za svoje in preživetje svojih mladičev se trudijo na tej sicer zeleni ravnini, a če jo pogledaš z divjimi očmi, opustošeni pokrajini.
Predlagam vam, zdaj, v teh zimskih dneh, da vzamete v roke knjigo Iz nevidne strani neba Pavla Medveščka, ki je zbral zadnja živa pričevanja kulture slovenskih starovercev, katerih skupnost se je kot kulturna entiteta čudežno ohranila do konca 20. stoletja v Posočju in okoliških hribovjih. Naj tam išče navdih, kako pristopati k naravi, naj tam, če si upa, začuti korenine svojega davnega plemena. Naš rod se ne začne šele z rimskim križem. Morda prihaja nov čas, ko bo poklicano, da spet močneje vstane zavedanje, kdo smo v resnici, in nam pomaga preživeti. Nam in vodam in pticam.
Beseda divji je povezan z devjim, s prvinsko čistim, kot so deve, device ali, če govorim o moškem, z deosom, z besedo bog. Divji pomeni božji, v stiku z božjim in v podobi izvirni. To je divjina. Od nje se umikamo in na njenih ranah gradimo lasten svet, civilizacijo. Tudi to leto naj kdo spregleda in stopi nazaj v spoštovanje in ljubezen. V istem hipu se bo kot darilo koraka vžgala še modrost. In bolečina. Pa vseeno, nekoč se bo treba soočiti z resnico. Koliko je v Horjulu še davne moči, ki se spominja biti eno z vsem živim? Tisti bomo varovali, kar bomo mogli. Divjo rožo, staro drevo, skalo, studenec. Košček divjine, z vsemi spomini vred. Ni še umrlo ono staro – in dokler bo živa modrost, ne sme in ne bo.
Pozdrav, vse stare duše! Ostanite mladi!
Primož Bizjan
