Za nami je ostal zahodni del nam znane Ljubljane. Ko pa smo zavili proti jugu, nam je že škofeljski »škurh« dal dovolj navdiha za naravi prijazen izlet. Za občino Škofljica je namreč ohranitev ptiča škurha posebno poslanstvo. Sicer pa škurh, ki žal izumira, niti ni ptič, pač pa sodi med kure in gnezdi na tleh. Zabeleženi imajo le še dva samca in rod hočejo ohraniti za vsako ceno. Podobo škurha ima občina Škofljica tudi v občinskem grbu. Niti še nismo opustili misli na škurha, ko nas je šmarski zvon opozoril, da je jutranji pozdrav najlepši iz zvonika. Mimo Grosuplja smo se peljali, vedoč, da smo na pravi poti. Zaradi omembe znanega motela in še bolj ob nekaj besedah in pogledu na dobro razvijajoči se industrijski razvoj vse bolj obiskane Dolenjske nas je brž za hribčkom že pozdravilo višnjegorsko kraljestvo s priklenjenim polžem na zlato verigo in sijajnim bogastvom višnjegorskih zgodb. Tudi spomin na višnjegorski klanec, ki je bil pred izgradnjo sodobne avtoceste strah in trepet popotnikov s težkim tovorom (predvsem čebelarjev), ki so za premostitev klanca, namenjeni v Suho krajino na pašo ali sploh na Dolenjsko, morali uporabljati »furajt« priprego oziroma pomoč vprežnih konj. Zdaj pa nas lepo izpeljana avtocesta popelje do novo nastalega občinskega središča Ivančna Gorica. Ime Ivančna Gorica naj bi nastalo, ko je plemkinja Virida imenovala pogozden grič ob poti v stiški samostan po svoji prijateljici. Tako se je naselje prvotno imenovalo »Pod Ivankino gorico«, nato je prevzelo imenovanje »Pod Ivančno gorico«, nazadnje pa je prevladalo zgolj ime Ivančna Gorica. In že smo v Trebnjem. V starih listinah se kraj prvič omenja že leta 1163, kot trg pa leta 1351. Visoko rastoči gotski spomenik nas obvešča, da bomo po nekaj minutah že v Mirnski dolini. Obsijana s soncem nas je pred vhodom v Šentrupert pozdravila Vesela gora. Kako se prileže požirek vode ali soka ob slastnih krofih v senci mogočnih posebnežev kozolcev, ki krasijo nekoč cvetoči travnik. Ko bi Pavček vedel, kako željno smo mu prisluhnili v njegovi najlepši vasici na svetu, bi nam verjetno zapel eno tistih njegovih preprostih, pa v srce segajočih pesmi... Da bi nam sončna Dolenjska ostala še v lepšem spominu, pa v daljavi že slutimo Slakovo »V dolini tihi je vasica mala«. Ko smo v njegovem muzeju pristopili k mikrofonu in jo je del udeležencev zapel v živo, je bila to menda najlepše »a capella« zapeta pesem obiskovalcev muzeja. Prelepo, da bi bilo resnično, ko se po milih klančkih in dolinah med obdelanimi polji približujemo dolenjski metropoli in Kandijskemu mostu, ki radovedne popotnike popelje v središče dolenjske meke s prekrasno obnovljenim trgom. Tudi ob spominu na Kettejevo pesem »Na trgu«, ki jo je posvetil svoji nesojeni ljubici in tudi dolenjski lepotici – Novem mestu. Kako prijetno znajo Dolenjci postreči bogato kosilo s svojo lastno prijaznostjo, smo vsi veseli in zadovoljni občutili v hotelu Dolenjc ob odhodu s prijetne in zanimive Dolenjske.

Matko Zdešar