Skozi meglice so sijali sončni žarki. Kolona otrok se je tiho premikala po  gozdni poti, slišalo se je drobne kamenčke, ki so škripali pod nogami. Sem in tja so kapljice padale z vlažnih vej. V daljavi sta stali dve postavi, zraven pa so mirno stali trije psi. Pohiteli smo, kar malce stekli, saj smo komaj čakali, da se v gozdu srečamo z lovci. Na nas sta čakala lovca Klemen in Gašper s svojimi lovskimi psi Ado, Rubi in Taro. Po veselem pozdravu  smo se pogovorili o pravilih, ki se jih držimo v gozdu. Še dobro, da smo večkrat v gozdu in poznamo gozdni bonton. Zanimivo je bilo poslušati govorico, značilno za lovski stan. Lovca sta nam namreč  dala navodilo, da poiščemo stečino, kar pomeni stezo po kateri hodi divjad. Namignila sta nam, da sta na poti opazila zanimive sledi divjadi. Malo naprej smo jih res odkrili, otroci so z malo preudarjanja o tem, katera žival je to, prišli do ugotovitve, da je to jazbečeva sled. V bližini pa smo našli tudi stečino. Lovec Klemen je otrokom pokazal, da ima v nahrbtniku posebne pripomočke s katerimi bo opremil psa. Psički Ada in Rubi sta že nestrpno cvilili, saj sta vedeli kaj sledi. Obe sta dobili ovratnico z oddajnikom, ki lovcu ves čas kaže položaj, kje se psa nahajata. Dobili sta nalogo, na katero sta komaj čakali – po stečini sta stekli za vonjem divje živali, mi pa smo ostali na mestu in poslušali, kako psički vznemirjeno cvilita in lajata. Kar nekaj minut sta krožili daleč po gozdu in slišali smo njuno »zvonjenje«, obenem pa spremljali na sprejemniku, kje sta. Otrokom se je zazdelo, da gonita zajca ali pa srno. Nato je lovec zapiskal na piščalko in psički sta pritekli na stojišče. Nista prignali nobene živali, vseeno pa je bilo vznemirljivo pričakovati, kaj se bo prikazalo iz gozda ter opazovati, kje sta psa. 
Odpravili smo se do lovskega doma v Zaklancu, kjer domuje lovska družina Horjul. Tam nas je pričakalo še nekaj članov zelene bratovščine. Sedli smo za mizo ob topli peči in si ogledali nekaj lovskih trofej. Prešteli smo parožke na jelenovem rogovju. Si ogledali svizca in ugotavljali, koliko je bil star uplenjen muflon. Puškar Jože nam je pokazal lovsko puško in povedal, kako pomembno je varno ravnanje z njo in kar je najpomembnejše, da se otroci z orožjem ne igramo in se ga ne dotikamo. Klemen in Gašper sta nam povedala, kako lovci skrbijo za divje živali, katere divje živali lahko srečamo v okolici Horjula, kako  lovci pripravljajo krmišča in skrbijo za varovanje narave. Ob vseh teh pripovedih so lovci poskrbeli, da ne bomo od njih odšli lačni in žejni. Ob toplem čaju in dišečem pečenem kostanju smo poslušali še pravljico o Zlatorogu. 
Polni vtisov (nekateri tudi s polnimi žepi pečenega kostanja) smo se počasi odpravili nazaj proti vrtcu. Otroci in odrasli smo opazili, da imajo lovci, ki smo jih danes spoznali, spoštljiv in etičen odnos do narave. Zahvaljujemo se vam za posebno doživetje in kako že: »Dober pogled, veliko ognja, dober nalet, ravne cevi!«

Barbara Popit