»Deca v šolo roma«, je nagajal stari ata našim otrokom, ko so se zjutraj odpravljali v šolo, on pa je s košem koračil čez dvorišče. Vsako jesen se je četica odpravljala v horjulsko šolo in vsakih nekaj let se jim je pridružil fantek ali punčka, ki je prerasel male vrtičkarske stolčke in mizice pa domač peskovnik, grič nad hišo in gmajno ob njem.
Vsako jesen naša šola odpre vrata novim prvošolcem. Tudi letos jih je. Sredi dopoldneva so se radovedni in polni pričakovanj v spremstvu svojih mam in atijev zbrali na dvorišču pred vrati prvega razreda. Pisana druščina veselih barv je postajala vse številčnejša in radovedno so pogledovali proti svojima učiteljicama. Najbrž so preslišali dobršen del pozdrava našega župana in tudi gospoda ravnatelja.
Po skoraj dveh tednih smo se v razredu pogovarjali, kaj se je vtisnilo v spomin fantkov in punčk, ki so letos prvič prestopili šolski prag in to čisto zares, saj so šolo tudi na obisku videli le od zunaj.
Tole so povedali.
Eva: Zunaj smo se vsi otroci obrnili proti učiteljicama Ireni in Mojci, ko sta začeli klicati naša imena.
Patrik: Pomahali smo atijem in mamam in odšli v razred.
Izak: Mojca nam je dala rutke in v razredu smo se posedli v krog. Dobili smo lutke živali za domov: konje, ovčke, krave, kužke, mucke. Jaz sem dobil konja.
Klara: V razredu smo se posedli na stolčke s svojimi imeni.
Erik: Mojca je prižgala svečko in nam prebrala pravljico.
Tina: Po pravljici smo vsi skupaj ugasnili svečko, Mojca pa nam je pokazala, kje bomo hranili svoje stvari.
Jaka: Poiskali smo poličko s svojo slikico in imenom.
Ajda: V razredu smo se igrali igrice.
Luka: Mojca nam je pokazala stranišča.
Valentina: Tudi puncam je Mojca pokazala stranišča, iz jedilnice pa so nam prinesli sok in sladico.
Zapisali sta učiteljici 1. b in 1. a Irena in Mojca.
Julija: Spomnim se, da me je mami slikala. Sliko mi je pokazala. Tudi druge mame so slikale svoje otroke.