»Nihče ne more narediti za majhne otroke kar naredijo dedki in babice.

Stari starši na življenja vnukov posujejo čarobni prah.«

(Alex Haley)

Ob dnevih, ki so malce posebni, in nas s svojo prazničnostjo in sporočilnostjo opomnijo na lepoto in hkrati minljivost življenja, prvošolci vsako leto obiščemo dedke in babice, tiste prave in one, ki jih življenje ni obdarilo z otroki in vnuki, in svojo jesen življenja preživljajo v domu za ostarele v Horjulu.

Letošnje leto je bilo malo posebno, zato smo jih obiskali le pomladi, saj smo zimske praznike preživljali doma.

25. marca, ob prazniku mamic, atijev, mam in atov, smo horjulski prvošolci obiskali starostnike v horjulskem domu za ostarele. Sprejeli so nas kar na predverju doma, mi pa smo se ustavili pod stopnicami. Zapeli smo jim pesmice, tiste ljudske pa o mamici in goslicah ter o prigodah majhnega fantička. Ljudske pesmice so naše poslušalce najbolj ganile, nekateri so se nam priključili s petjem.

Pesmice so se naši prvošolci naučili v šoli pri glasbeni umetnosti, spremljale pa smo jih učiteljice, ki jih poučujemo.

Ko smo se vračali, smo srečali onemoglo gospo, oskrbovanko doma. Tudi njej smo zapeli pesmico o mamici. Topla zahvala in hvaležen pogled sta polepšala dan nam, kakor je naša pesem in otroška spontanost obogatila njihov dan. Oboje je bilo čarobni prah za srečo nas vseh.

Risbice so narisali Vita, Job in Mark iz 1. b, besedilo sva zapisali razredničarki 1. razreda Irena in Mojca