Čudno, kako Slovenci vedno najdemo temo o vremenu. Tokrat ne po lastni volji, temveč smo se ujeli v zanko radijskega voditelja Vala 202, Damjana Zorca, ki je vremenarja Andreja Velkavrha izzval z vprašanjem, kaj misli o tistih prerokovalcih, ki napovedujejo vreme po godovih svetnikov. Meteorolog Velkavrh mu je odvrnil, da še najbolj verjame tisti prerokbi, ki pravi, da če na silvestrovo dežuje, pomeni, da bo kmalu novo leto. Zid je bil prebit in sledilo je modrovanje o tem in onem, skratka, postalo je živahno vse do krajev, ki so postali zanimivi za opazovanje. V Krškem se nam je na desni pridružila Sava, ob njej pa najprej sodobno pokopališče in takoj zatem stadion z ostalimi športnimi objekti. Seveda nismo prezrli uspehov speedway tekem tukajšnjega kluba. Športniki so tako prišli na svoj račun. Skoraj smo izpeljali pravi kviz o tem izjemno odmevnem športu Krškega. Tisti, ki so bolj naklonjeni občudovanju mest in preteklosti, pa so že opazili strnjeni trški del Krškega, ki bi mu lahko zapeli po Župančičevo: »In boječe se strehe stiskajo«, kot je pesnik zapel o strnjeni stari Ljubljani. Še smo občudovali staro mestno jedro, ko je pred nami nad Savo dobesedno zablestel grad Rajhenburg. Mogočno, nad železnico in reko Savo, strateško že stoletja bdi nad življenjem pod njim.
Med posavske gradove, sedem jih je, sodijo tudi bližnji grad v Sevnici, Grad Podsreda in brežiški grad, ki smo ga zaznali ob povratku med brežiškim zelenjem. Vrnimo se k mogočnemu braniku ladjarjev in čaru železne ceste pod njim, gradu Rajhenburg, ki s svojo veličino spominja na čase mogočnih oblastnikov. Kar nekaj vode potoka Brestanica je že polnilo reko Savo, ko smo se poslovili od mogočnega gradu, nas pa je že pozdravilo lepo urejeno, na videz živahno mestece Senovo. Toda pred nami je bilo še kar nekaj poti do končnega cilja. Po nadvse razgibani naravi smo kmalu vstopili v osrčje pokrajine, v Kozjanski regijski park, eno najstarejših in največjih zavarovanih območij v Sloveniji. Kako lep je bil vstop na Kozjansko ob spuščanju proti Podsredi! Na desni, visoko nad cesto, je svoj ponos razkazoval grad Podsreda, ki je najbolj »grajski« med gradovi na Slovenskem in ki živi polno in bogato življenje tudi v 21. stoletju, zlasti v poletnih mesecih, ko grajske zidove napolnijo zvoki glasbe številnih glasbenikov, v grajskih prostorih pa se predstavijo priznani umetniki. Pestra kozjanska krajina ustvarja pogoje za izjemno biotsko pestrost zavarovanega območja. Visokodebelni travniški sadovnjaki so izjemno pomemben življenjski prostor za ptice. Kozjanska jablana ustvarja podobo krajine, kozjansko jabolko pa je postalo več kot sadež – je simbol ohranjene narave. Reka Bistrica je ustvarila dolino z najlepše ohranjenimi srednjeveškimi trgi v Sloveniji. Podsreda, Kozje in Pilštanj so biseri naselbinske dediščine. In še veliko zanimivega je na Kozjanskem. Toda mudi se nam v kraje onstran Sotle, na Hrvaško. Kumrovec z etno vasjo je naš naslednji cilj. Ob ogledu Titove rojstne hiše nas je najbolj presunilo nekdanje sobivanje starejše in mlajše generacije. Vsakdo je imel dodeljen prostor, ločeno bivanje v skromnih prostorih, toda na sredini jih je združevala skupna kuhinja, kjer so si, čeprav v skromnih razmerah, delili dobro in slabo. Tako sta lahko v desnem delu hiše bivala Titova starša, ki sta v zakonu rodila osmero otrok v revščini in pomanjkanju. Tudi v nadaljevanju ogleda etno vasi je vsaka izmed hišic prikazala usodo kovačev, pekov, dninarjev, ročnih umetnikov in prevoznikov ter njihovo borbo za preživetje. Vdani v usodo tudi naših prednikov smo pohiteli naprej proti Bizeljskemu, k repnicam. Čeprav je bil okus slastnih krofov še vedno prisoten, se nam je stožilo po obljubljenem kosilu. Zadovoljstvu ob domačih dobrotah je sledil ogled repnic z degustacijo vin. Na kraju samem smo okusili žlahtnost bizeljčana v suhi, polsuhi in sladki obliki. Nekaj strumnih glasov pevcev je preglasilo vsesplošno razpoloženje in združilo goste in gostitelje v spontano podoživljanje vsega doživetega, seveda z značilno obljubo, da se še vrnemo. V vožnji proti domu smo v polmraku še občudovali poigravanje svetlobe z zlitjem dolenjske pokrajine v večerni mrak. Potihoma smo obujali sveže spomine in se kar naenkrat v dobrem razpoloženju znašli v objemu notranjskih lepot. Še nekaj napotkov za aktivnosti prihajajočih dni. In nato na svidenje. Se vidimo! Bilo je lepo!

Matko Zdešar, predsednik DU Horjul