V soboto, 18. oktobra, je v gasilskem domu na Vrzdencu znova zadišalo po pečenem kostanju, toplem čaju in prijetnem pogovoru. Dogodek Kostanj in zgodbe, ki ga že tradicionalno pripravlja Športno društvo Vrzdenec, je tudi letos privabil lepo število obiskovalcev. Ob 18. uri so se gasilske klopi hitro zapolnile, dvorana pa je zaživela v toplem, domačem vzdušju. 
Večer je povezovala Andreja Mrzlikar, ki je z uvodnim nagovorom pozdravila zbrane in predstavila gostjo večera; Alenko Bikar, eno najuspešnejših slovenskih šprinterk vseh časov, olimpijko in mamo dveh otrok. Alenka je v pogovoru iskreno orisala svojo športno pot; od prvih tekov na Vrhniki, kjer so deklice in fantje trenirali skupaj, do kasnejših treningov v Ljubljani pod vodstvom trenerjev Luke Drašlerja in Jureta Kastelica ter ob boku Brigite Bukovec. Prav ta leta trdega dela so jo popeljala v sam vrh evropske atletike. 
Z Andrejo sta spregovorili o pomembnosti dobrega trenerja, podpori staršev, usklajevanju šole in športa ter o pritisku, ki ga prinaša vrhunski šport. Alenka je priznala, da nikoli ni imela idolov, temveč realne cilje. Leta 2000 je osvojila srebrno medaljo na evropskem prvenstvu v dvorani, leto kasneje pa je bila peta na svetu in postavila državni rekord na 200 m s časom 22,76 sekunde. 
Na vprašanje, ali bi kaj spremenila, je odgovorila kratko: »Ne, ničesar.« S toplino je opisala tudi konec svoje športne poti. Pri 32 letih je začutila željo, da postane mama, in se pri 35 letih dokončno poslovila od profesionalnega športa. Poraz za eno stotinko sekunde, ki ji je preprečil nastop na olimpijskih igrah v Pekingu, je sprejela mirno: »Vedno sem imela plan B. Družina mi je dala moč in mir.«
Njeno življenje pa se je pozneje znašlo na veliki preizkušnji. Leta 2019 je zbolela za avtoimuno boleznijo, ki ji je začasno odvzela zmožnost gibanja. Morala se je znova naučiti hoditi, korak za korakom. »Fokus sem imela le na ozdravitvi. Nikoli si nisem dovolila priznati, da sem bolna. Verjela sem, da bom spet tekla,« je povedala. Danes z nasmehom pove, da lahko brez težav preteče tudi 400 metrov, kar zanjo pomeni novo zmago, zmago življenja in volje.
Ob koncu pogovora je obiskovalcem namenila iskreno sporočilo: »Starši, pustite otrokom, da tečejo iz veselja, ne iz prisile. Naj bodo otroci res otroci. In bodite vztrajni, vedno se splača.« 
Pogovorni večer se je zaključil z dolgim aplavzom in prijetnim druženjem ob pečenem kostanju in čaju. Prisotni so lahko ob simboličnem prostovoljnem prispevku podprli projekt izgradnje športne ploščadi v Vrzdencu, s katerim ŠD Vrzdenec nadaljuje svoje poslanstvo; povezovati kraj, spodbujati gibanje in ohranjati toplino skupnosti.
Zgodbe ljudi premikajo meje v nas. Alenkina zgodba pa nas spominja, da je prava zmaga vedno v nas samih.

Tina Nagode Jazbar