Ker gre za veliko in težko butaro, je velikanko v nedeljo zjutraj k blagoslovu neslo kar 16 možakarjev. V eno smer je to skoraj 3 kilometre pešačenja, a ob dobri volji tudi takšna pot hitro mine. Nazaj pa je šlo bolj počasi, a z večjim veseljem, saj spotoma obiščejo podpornike in dobrotnike, kar pa pomeni, da se kje tudi nekoliko dlje zadržijo. Ena velika butara je namenjena za v cerkev, velikanka pa skoraj mesec dni stoji na tradicionalnem mestu pri križu v Podolnici. Manjše butarice položijo tudi na grobove pokojnih prijateljev in se tako poklonijo njihovemu spominu. Razvojno društvo Urh s tem ohranja tradicijo in skrbi za povezovanje, saj smo, kot pravijo dandanes, zaradi hitrega tempa življenja prepogosto premalo enotni in povezani.
Besedilo in foto: Peter Kavčič