Kaj vas je motiviralo, da ste ustvarili knjigo, ali s tem želite skleniti neko ustvarjalno obdobje ali je preprosto prišel pravi čas tudi za ta projekt?
Razlog za izdajo kataloga je bil izbor slikarskih del (od približno 450 do 500) in ga predstaviti. Odločil sem se za »razstavo v knjižni obliki«.
V knjigi so dela, ki segajo vse od leta 1968 do danes. Kaj se je v vašem pogledu na umetnost spremenilo v tem času? Ali lahko to tisti, ki bo vzel katalog v roke ali si ogledal razstavo, začuti oziroma opazi?
Morda je to res »pika na i« dosedanjega obdobja, vendar se vsak dan rojevajo novi načrti. Tako kot v naravi se tudi v naših življenjih stvari spreminjajo in razvijajo.
Kako dolgo ste pripravljali ta katalog, kaj je bilo najtežje? Morda določiti izbor slik ali vse skupaj povezati v zgodbo?
Že od študijskih let dalje se učim in se še danes. Moje slikarstvo je »demokratično«. Sprejemam vse: umetnostna slogovna obdobja, likovna področja, motive, tehnike, … do fotografije. V izboru je to vidno. Predvsem sem se vedno trudil, da likovno delo ne bo dolgočasno.
Kako danes vidite mlade, imajo umetniško žilico? Vemo, da ima vsak v rokah pametni telefon in je na družabnih omrežjih resnično veliko zanimivih fotografij in za dobro sliko danes ne potrebujemo več tako drage opreme? Je s pravim pristopom in sporočilnostjo lahko tudi to umetnost?
Časi se spreminjajo, danes smo bombardirani od jutra do večera z vidnimi sporočili, doma in na ulici. Nove tehnologije niso problem. Vendar moramo nenehno ločevati zrna od plev. To je danes izziv za mlade.
V prazničnem juniju bo v Horjulu v občinski avli tudi razstava vaših del. Gre za vsa dela, ki bodo v katalogu, kaj vam ta dela pomenijo?
V katalogu je 107 del. To je mojih 107 otrok, kot se reče. Junija jih bo v občinski avli razstavljenih samo deset, simbolično ob predstavitvi kataloga. Ob tej priložnosti se želim tudi zahvaliti, saj so natis in izdajo občani lepo podprli.
Za konec vas vse lepo vabim na ogled razstave, da si pogledate nekaj mojih del, ki sem jih izbral za to priložnost
Peter Kavčič, foto: Peter Kavčič, Branko Lipnik
Umetnik se lahko izraža na več načinov, ne samo s slikanjem in fotografijo. Takole je Branko Lipnik zapisal nekaj vrstic o aktualni tematiki v svetu:
Velika noč
Zbudilo me ni pritrkavanje zvonov, Velika noč je, zbudile so me moreče sanje.
Vozil sem se z liftom gor in dol, iskal gumb za tretje nadstropje pa ga nisem našel. Bilo je temno, okrog mene nestrpni potnki, v tretjem nadstropju so me čakali učenci 7. b. Po likovnem pouku so imeli na urniku angleščino. Učiteljice ni bilo in sem jo šel iskat v zbornico. Nisem je našel, povsod sem jo iskal, takrat sem se spomnil, da učencev ne bi smel pustiti same v razredu. To me je zbudilo.
Vstal sem, odprl okno, čudovit dan se je začel. Zvonjenje bronastih zvonov, čisto plavo nebo, belo cvetoče drevje. Pomlad! Gledam v to podeželsko spokojnost, gori na Koreni danes ne delajo, ravnokar imajo praznični zajtrk. Misli takoj zaidejo k mojim ljudem v Horjulu, Ljubljani in v Mariboru. Vsi bodo imeli bogat zajtrk, verujoči ali ne. Molili bodo ali prosili usodo, da povrne zdravje svojcem, ki trpijo tako ali drugače. Nekateri so imeli težko operacijo, drugi jemljejo kup tablet, nekdo je padel in zdaj leži polomljen v bolnišnici. Marsikje so tudi psihične težave.
A narava se zato ne zmeni, vse brsti, ptice pojejo, potoki veselo žubore … Kot da tam za hribi, no, za kar nekaj hribov, ne divja človeška neumnost, vojna. Po desetletjih se je zopet naselila v našo bližino. Kot je rekel naš kmet, da je za ekološko katastrofo kriva človeška požrešnost, bo veljalo tudi za to današnje norenje. In ko pogledam kamnite obraze teh protagonistov, se mi zdi, da so imeli v otroštvu veliko pomanjkanje ljubezni.
V naravi mora biti ravnotežje, in na tehtnico pridejo kdaj tudi težke uteži in krute rešitve. Da zopet zavlada mir, Velika noč in Veliki dan.
