Zbrane je nagovoril Zdešar Matko, kulturnik in predsednik društva upokojencev Horjul, ki je po končanem prebiranju del tudi predstavil in komentiral čas, v katerem je Cankar živel. Ob tem se je dotaknil tudi njegove tedanje vloge, tako v širši družbi kot tudi znotraj kulturnikov tedanjega časa in odnos do njemu ljubljenih oseb. Poudaril je, kako je Cankar pomemben za naš narod in kako je skozi zgodovino prav knjiga povezovala in krepila narodno zavest. Tudi temu se lahko zahvalimo, da imamo danes svojo državo in lahko govorimo v slovenskem jeziku. Narod brez lastnega jezika žal ne more obstati in tu smo prav vsi mi poklicani, da vsak po svojih močeh preda materin jezik zanamcem.
Ob koncu literarnega večera smo slišali še Cankarjevo posvetilo Vrzdencu, rodni vasi njegove matere, ki je  v pisateljevih delih ena ključnih osebnosti s posebnim pečatom. Z otožno zgodbo o spominih in hrepenenju Cankarjeve matere po tem, da bi še enkrat ugledala domačo vas, četudi bi se morala tja odpeljati na vozu, se je branje zaključilo. Sledila je debata o kulturi v današnjem času in pomenu kulture pri ohranjanju jezika nekoč in danes. Žal smo ugotovili, da ima država danes izredno mačehovski odnos do kulture in ne poskrbi tako kot bi bilo treba za ohranjanje kulturne dediščine. Tako še danes kljub naporom nekaterih posameznikov ni obeležja na hiši, kjer je bila rojena oziroma je živela Cankarjeva mati. Ob tem smo bili priča javnemu pozivu, da se na Vrzdencu in v Horjulu uredijo spominska obeležja, da zob časa ne bo izbrisal sledi in povezanosti Vrzdenca z našim največjim pisateljem. V horjulski občini imamo bogato zgodovino kulturnikov, ki so za celoten narod izjemno pomembni, če omenimo le Kristino Brenk ter Franca Zupeta – Krištofa, ki sta s svojimi deli segla najdlje. Prav je, da se v tem prazničnem času, ko občina praznuje 20 let, spomnimo, od kod prihajamo in pomislimo tudi na to, kam gremo in kaj bomo pustili zanamcem.

Prav na tej prireditvi se je pokazalo, kako lahko dobra volja poveže ljudi in zaneti pozitiven odnos tako do knjige kot kulturne dediščine. Tudi lokacija se je za tovrstno druženje izkazala za izjemno, saj je Železnikova domačija zelo poseben in zgodovinsko bogato opremljen prostor. Ob tem hvala Janezu Železniku za topel sprejem. 

Besedilo in foto: Peter Kavčič