Prepletanje pesnikovega in slikarjevega življenja skozi njuna dela

Horjul, 8. februar – Na sam slovenski kulturni praznik je v avli Osnovne šole Horjul potekalo slovesno odprtje razstave Krištofa Zupeta, ki je bila na ogled še ves konec tedna.

Krištof Zupet, priznani slovenski slikar, prejemnik Župančičeve nagrade za svoje izjemne stvaritve, je bil leta 1939 rojen v Horjulu, zdaj pa že nekaj desetletij živi v slovenski prestolnici. Še vedno se rad vrača v svoj rojstni kraj, kjer že desetletja na svoj izvirni, avtorski način proslavlja slovenski kulturni praznik, Prešernov dan. V Osnovni šoli Horjul namreč vsako leto pripravi razstavo svojih portretov pomembnih slovenskih umetnikov in drugih ljudi, ki so mu blizu. Portreti so sicer še vedno njegova osrednja tema, vendar je opaziti vse več cvetličnih tihožitij in preciznih detajlov narave.

Na letošnjem odprtju razstave v horjulskem hramu učenosti je vsem navzočim dobrodošlico najprej zaželel ravnatelj Primož Garafol. Kulturni program sta oblikovala violinistka Vera Belič in dramski igralec Milan Štefe, povezoval pa ga je Matko Zdešar. Slavnostni govornik je bil tudi letos primarij dr. Matjaž Lunaček, ki je v svojem razmišljanju prepletal življenji in dela obeh ustvarjalcev in kulturnikov – Prešerna in Zupeta. Dejal je, da sta mu oba zelo blizu, saj ju "srečuje" skoraj vsak dan. "Na poti v kavarno se na Prešernovem trgu zazrem v pesnikov mili obraz in si prikličem kakšen njegov verz. Izbira ni težka, saj je vsaka njegova beseda v stiku z resnico. V pogovorih s Krištofom zrem v njegovo delavnico v smislu Gregorčičevih besed: 'V delavnico sem Tvojo zrl …' Sočutim njegov ustvarjalni navdih in njegove zamisli," je povedal. Na željo slikarja Zupeta je govornik tokrat nekaj več besed namenil Prešernu in manj slikarju, saj je razstava namenjena predvsem spominu na največjega slovenskega pesnika, letos je bila posvečena gospe Mirjani Medved, lani pa umrli Krištofovi veliki prijateljici, ki je nanj delovala navdihujoče kot malokdo. Zato se je govornik z nekaj stavki dotaknil tudi Prešernovega preživljanja bolečih izgub najboljših prijateljev. Dejal je: "Pri umetnosti, katere cilj ni preigravanje znanih oblik ali pobalinsko igračkanje z besedami, so lučni bratje bistvenega pomena. V svetu, ki ga tolikokrat zagrne tema, zamotni megla, je skupnost srčnih in svobodno mislečih nuja, sok življenja. Če so Prešernu usodnosti iztrgale tako prijatelja Smoleta kot Čopa, so bili to siloviti udarci, pod katerimi se še miselni orjak opoteče. Smoleta je poveličeval v pesmi z besedami: 'Boljga srca ni imela Ljubljana, kak si za srečo človeštva bil vžgan.' Zanimal ga je torej le tisti, ki se je zmožen vžgati in goreti v plemenitem namenu. Izgubo Čopa je prelil v čudovito in enkratno pesnitev Krst pri Savici, pesnitev, ki je bila 'lek ljubezni stari rani' in 'ločitvi od njega hladilo'." Njihov pomen za nas in naš narod je dr. Lunaček opisal z besedami: "Skupaj s prijatelji si je Prešeren naložil na rame ogromno težo ozaveščanja posameznikov in celega naroda, pri čemer je z lučnimi brati odpiral vedno nova vrata in hodil neizhojene poti. To ima vse drugačno težo kot Krpan, ki svojo kobilico z lahkoto prestavi, ker je telesni in ne duhovni orjak, a ga prav radi spreminjamo v mit, ki meče neupravičeno senco na moč in junaštvo čisto drugačnega kova, ki sta izpričana s Črtomirom v Krstu pri Savici." V svojem razmišljanju pa je želel delovati tudi poučno in hkrati kritiško, in sicer v smislu dojemanja Prešerna. Takole je dejal: "O Prešernu bi moralo poučevanje teči na čisto drugačen način, kot poteka danes. Mladim ljudem bi moralo preko pedagoškega odnosa postati jasno, kaj prinaša genijeva beseda, kaj pomeni intimen odnos s to besedo, kaj pomeni za duševno prebujanje posameznika in skupnosti. Prešernove besede niso nekaj, kar naj bi se učili na izust, ampak so v popolno obliko prelite iztrpljene misli, ki se dotikajo zemlje in svoda neba hkrati. Vsak ozaveščen Slovenec bi moral dnevno vzeti v misli katerega od Prešernovih verzov, da bi z njimi začutil lepoto in tragičnost sveta ter se zavedal, da je naš človeški namen spoznavati resnico, pa čeprav ti spričo tega, da je breme pretežko, 'okameni srce preživo'. Prešeren je svoje živo in preživo srce nosil na rokah, da je videti in slišati pretok njegove krvi. Medicinsko rečeno, življenje, ki je polno, osrečujoče in trpeče, je kot operacija na odprtem srcu. Temu zgledu bi bilo vredno slediti, vsak po svojih danostih in močeh seveda." Ob koncu izjemno bogatega in razmišljujočega govora je dr. Lunaček poskušal življenji in delo obeh umetnikov preplesti z naslednjimi besedami: "Tako se že dolga desetletja kali naš slikar Krištof, ki poskuša prazno, belo platno napolniti s čustvom, dušo, iznajdbami in srčno krvjo, ne meneč se za banalnosti vsakdanjega življenja, ki jih je Prešeren strnil v besede: 'Grabte dnarje vkup gotove, kar zidajte si gradove. V njih živite brez trpljenja …'" Tako nas je opozoril na pravo bistvo, ki je resnično pomembno tudi za naše življenje.