Povejte nam, iz kje prihajate, po vašem govoru sodeč niste domačinka?
Izhajam iz Lovrenca na Pohorju, študij farmacije pa me je pripeljal v Ljubljano, kjer sem tudi spoznala Ljubljančana in sva si tu v Podolnici ustvarila dom, kjer sedaj živiva že več kot 15 let.
Od kod izhaja ljubezen do petja?
Že v osnovni šoli sem prepevala v pevskem zboru, v srednji šoli sem kratek čas obiskovala tudi šolo petja klasične smeri. Po poroki so prišli otroci in enostavno ni bilo več toliko časa za petje, da sem to opustila, no pozneje pa sem se vrnila nazaj k petju. V tistih časih se brez šolanja oziroma akademske izobrazbe tudi ni dalo solistično prepevati, danes pa je vse skupaj lažje. Šele pri 38 letih sem potem, ko so bili prvi trije otroci večji, ponovno začela vaditi solo petje. Šlo je za splet naključja in želje po izpopolnjevanju ob tem, da sem imela vedno veselje do tega hobija, kar je tudi dokaz, da ni nikoli prepozno, da počneš tisto, kar te veseli. Ko sem namreč pela v mešanem pevskem zboru v Horjulu, tam sem pela pet let, me je motilo, da sem bila kot sopran pogosto hripava, kar je bilo naporno za glasilke. To sem želela popraviti s pravilno tehniko petja in se lotila s šolanjem solo petja pri gospe Marini Gerkšič iz studia bel Canto in kasneje nadaljevala pri gospe Željki Predojević (Vocal BK studio). Zadnja tri leta pa sem se izobraževala pri Darji Švajger na Vrhniki.
Kako ste skozi leta razvijali svojo tehniko in slog petja?
Ko sem bila stara 20 let ni bilo takšnih možnosti izbire, kot jo poznamo danes. Malo sem se ukvarjala z zborovskim petjem in s klasičnim petjem ter nazadnje s petjem popa. No, kasneje, z razvojem tehnologije, ki omogoča glasbeno podlago, pa je postalo vse skupaj lažje. Včasih si moral dobiti recimo pianista za spremljavo, danes pa si pridobiš glasbeno podlago in lahko nastopaš brez instrumentalistov. Nastopati o spremljavi žive glasbe je seveda še vedno prav poseben čar, zato smo pred pandemijo s soorganizatorkama Ireno Hozjan in Martino Čepon uspešno izpeljali večer slovenskih popevk v Horjulu, ki je bil zelo lepo sprejet. Šest let smo prirejali te večere, kjer smo dali prostor ljubiteljskim pevcem, da pokažejo in razvijajo svoj talent.
Vsa ta situacija s pandemijo je seveda te aktivnosti onemogočila. Ampak vseeno ste se znašli in nastopali na primer v domu starejših občanov. Kako ste doživljali to obdobje?
Po zgledu italijanskih glasbenikov, ki so prepevali iz svojih balkonov, sem tudi sama marca 2020 pripravila koncert kar z mojega balkona za sosede in mimoidoče ljudi. Bilo je lepo doživetje s prisotnostjo nekaj malega treme, ki ti pomaga, da se vseeno malo utrdiš za nastope. Predvsem pa sem v tistem težkem času lahko ponudila malo zabave in sprostitve sosedom in mimoidočim, ki niti niso vedeli, da imam tako veselje do petja.
No, ampak vseeno ni isto kot na koncertu pred večjim občinstvom, ko je med umetnikom na odru in publiko neka posebna vez?
Stik s publiko je v obdobju korone vsekakor manjkal, a po drugi strani me je to spodbudilo, da sem posnela tudi nekaj svojih pesmi in jih objavila na spletnem portalu youtube, kjer imam kanal Barbara Mlinar. No, priznati moram, da pred pandemijo spet nisem toliko nastopala, kakšnih pet nastopov na leto se je pa vseeno nabralo. V tem zadnjem času sem tako nastopila le v domu starejših občanov v Horjulu in v Mengšu, kar je bilo izredno prijetno doživetje. Lahko rečem, da je stik s to publiko v bolj intimnem okolju, v manjšem prostoru, še bolj pristen. Ljudje pojejo skupaj z mano, uživajo in me vedno znova presenečajo, koliko pesmi znajo. Od modernih skladb do tradicionalnih pesmi. Zanimivo, vedno imajo na koncu še glasbene želje, od vseh pa si najbolj želijo slišati narodne pesmi in popevke. Vedno so navdušeni, ko zapojem pesmi Elde Viler, Majde Sepe in Marjane Dražaj in kar zaživijo ob teh pesmih.
Katere pesmi so vam najbolj blizu?
Vsekakor slovenske popevke iz zlatih 60. in 70. let iz novejšega obdobja pa vsekakor Ditka Čepin.
Imate kak nasvet za vse, ki bi se radi ukvarjali s petjem?
Vsekakor, z veseljem. Kdor si želi izpopolniti glas in želi napredovati, ne da bi utrujali glasilke, naj se izpopolnjuje na urah solo petja pod strokovnim vodstvom. Tudi v srednjih letih lahko začnete. Poznam celo gospe, ki so začele s šolanjem petja pri učiteljih pri svojih 60. letih. Nikdar ni prepozno, če si to res želimo. Sicer pa so odlične priložnosti za izpopolnjevanje petja razna praznovanja, rojstni dnevi, morda tudi karaoke. Dandanes si lahko preko računalnika ali telefona predvajamo glasbeno podlago in se tako naučimo skladb vseh zvrsti. In enako velja tudi za ostale vrste umetnosti ali aktivnosti. Če kdo želi slikati, ustvarjati, klekljati, … ni nikoli prepozno. Pride čas, ko otroci odrastejo in pride čas za učenje ter izpopolnjevanje, kar lahko potem delijo naprej drugim.
Če bi se morali odločiti za eno pesem, katera je vam najljubša?
Uh, naj pomislim za trenutek, v različnih obdobjih so to zagotovo različne skladbe ampak, če se moram odločiti le za eno, je to danes Ditka Čepin s pesmijo Drugi breg želja.
Besedilo in foto: Peter Kavčič
