Eh, klapa, da mi je pomisliti nazaj, do tja, kamor komaj še sežejo dlačice na pajkovih nogah spomina. Kakor je nebogljena zgodovina nas, posameznih bitjec, nam ne preostane drugega, kot da se pomilovanja vredno za en zorni kot in sveto lepo za drugega oziramo čez rame lastnega obstoja in z vsakim zamikom vratu postajamo bližje častitljivemu liku sivolasega starca, ki le še z lastnim kašljanjem priča o davnini preteklosti, daljni, čudni, izza vekov.
To počnem zdaj sam, ko drsim, kot kapljice po lehnjaku in nalagam zgodbo o modrasovi jasi. To je eden zgodnejših spominov … Eden tistih, pomembnih, odločujočih.
Kmalu, ko sem podpisal lastno pamet, smo se preselili iz stare bajte, stare odslužene šole pri potoku poleg cerkve v novo zgrajeno lastno hišo na rob doline Stajanška. Tu, v tem kotu med s hrasti poraslem Brezovcu in prijaznim Luparjevim gričem, se sonči travnat jezik, preden se dvignejo strmine pod Koreno. Dva potoka primezita iz pobočij, nabereta se vsak iz nekaj studenčkov in klokotajočih izvirkov lehnjaka, preslice in ostale zelenjave, ki bohotno odganja povprek teh mokrišč. Krasen svet, moja domovina otroških strmenj. Tu je bilo vse bogastvo, ki mi je leglo v dušo kot dolg, ki ga odplačujem zdaj in vedno, kadar se zgodnjih lepot napita duša pobija ob prizorih človeške groze. Tam so bili raki v vodi in rdečepikaste postrvi, lepenci na šentjanževkah, lastovičarji in dnevni pavlinčki, postovke, kanje, stare jablane, lisičine, drevesa in skrivališča, sonce in sneg, div ji vrtovi za vso čudežno paleto otroških sanj, poezije, neznanih sladkosti, krvavih vojn, samospoznanja vsemogočega.
Rano sonce, kakor na starih barvnih fotografijah sije na tisti dan. Ne pomni začetka, ne konca tega srečanja na modrasovi jasi, nit se trga in izgubi. Vidim pa nas štiri, mamo, očeta, brata in sebe, kako smo mimo stare Koprivcove kmetije zavili po zgornji poti. Dan zgodnjega poletja je bil. Ob poti je stal stari Koprivec. Pred njim sem zardel in poln slabe vesti trpel čas, ko sta se oče in mama z njim pogovarjala. Z njim, starcem iz legende, me je vezala čudna prigoda, še en spomin otroških časov. Namreč, ko smo štirje pobalini Stajanška prvič sploh upali na vrh Luparjevega griča, še tako rosno smrkavi, da smo kdaj prinesli kak drekec v hlačnici domov, smo na travniku, ki povezuje grič s Koreno srečali starega Koprivca. Nepozabno strašno se je pojavil na stezi in v škornjih, ki so nam segali vsaj do pasu, koračil mimo. Gologlav, siv, divje zmršen, grdogled starec. In ko smo drseli mimo trepetajoč, nas je ogovoril. Meni se je zdelo, kot bi zarenčal, pa je slekoprej le rekel, »Kga je zdej, vuotrac, kžau pa ste?«
Marko, ne vem, kaj ga je pičilo, pa je odrezal: »Kaj vas pa briga!« Najbrž je še njega samega presenetilo, da mu je to zletelo z jezika. Koprivcu, ki je bil že mimo, je zasukalo glavo, kot bi ga udaril. Zahreščal je nekaj robatega in s tistimi škornji zahlačal proti nam. V hipu smo jo švignili s steze in trave, kot bi nas zajela sapa vzhodna in nas pometala v leskovo grmovje, ki se je takrat in se še obilno razrašča tam ob gozdu proti cesti do Ramovša.
Prav tam pod cesto stoji hišica. Iz nje je takrat, ko smo se potuhnili v grmovje, stopila žena, škrbasta, v črnem, z ruto globoko nad očala. Tagladka Ivanka. Ena tistih zadnjih siromakov prejšnjih časov, kakor so živeli po vaseh in je njihova prisotnost držala vez z nečim starim, za kar zdaj sploh ni imena kin razlage.
Mi v grmovju smo pa videli čarovnico … Popolnoma prestrašeni smo doma hiteli razlagati, kakšne reči še živijo po pobočjih Korene. Divji možje in čarovnice z očali …
Ne spomnim se, o čem so govorili tistega dne stari Koprivec, moj oče in mama. Ne vem, ali je bil stari tudi tako obdarjen z domišljijo kot njegov sin France. On je bil poslednji iz rodbine, na koncu ostal sam na gruntu, ki sta ga prerasla čas in robide.
Mi pa smo odrinili gor proti Koreni. Prečkali smo glavni potok in po nekaj korakih navkreber smo že bili na modrasovi jasi. Takrat je to še bila res jasa, kos travnika se je svetil nad stezo, takega, ki ga je enkrat na leto postrgala koprivčeva kosa in je bilo morda za dva koša mrve. Ker je pobočje strmo uprto proti jugu, je bilo pripravno mesto za živali, ki ljubijo toploto. In med njimi najbolj strašljivo imenitni so bili modrasi. Na robu, med travnikom in gozdom, je izviral čudovit studenec. Izvijal se izpod globoke mahovnate skale, potem pa se razlezel po strmini in gradil čudežno pokrajino iskrečega curljanja, kapljanja čez lehnjakasto tvorbo, ki se je kopičila vse do steze. Tam se je voda zbirala v strugi in tekla čez stezo v skopanem kanalčku. Vedno, kadar smo šli mimo, smo tam tudi pili. Poseben prostor. Čudovito mil in privlačen, hkrati pa del groze vzbujajoče modrasove jase.
Mati, ki se je bala kač, se je tresla vsakokrat, ko smo na sprehodih zašarili korak od uhojenih poti, se je seveda ob dejstvu, da prečimo modrasovo jaso, bala. Jaz, mladič, sem se jo držal, starejši brat pa jo je z atom ubral po stezici nad potjo. Mama je moledovala, naj ne bosta brvežna in naj ne silita v nesrečo. Ata pa je vztrajal iz principa.
Gorazd je nenadoma zavpil. »Kača, kača!« Mama na stezi spodaj je začela kričati, naj gre stran, oče je zamahnil s svojo borovo gorjačo …
Vse to, kar pripovedujem do tu, je posoljeno z logičnim sklepanjem, slike so komaj vidne ali pa jih sploh ni. Od tu naprej pa točno vidim prizor, mi štirje na stezi, na tleh med nami modras v smrtnem boju z očetovo okovano palico.
V poslednjih krčih, ko se je že razbit sesedal vase, vidim široko odprt gobec, ki v poslednjih krčih pada vznak. Mali premagani zmaj. Ta slika me pretresa še zdaj. Tisto , v resnici majhno nežno bitje, grobo in nerazumljeno napadeno od velikanov,- njegovi zadnji trenutki brezupnega upora, edinega, kar kača ima, odprtih ust proti osti okovane gorjače, ki ji je potem zdrobila glavo.
Vsi polni adrenalina smo obstali nad njim, ubitim modrasom. Oddihovali smo se, kot bi dobili svetopisemski boj. Oče je premagal zmaja, zlobno, strupeno kačo, strah in trepet slehernika.
A že tedaj sem z delom oči videl in z delom srca čutil bolečino, ki ji nisem znal dati imena. Trupelce smo položili pod brinov grm, ki je rastel tam še dolga leta in nas vedno spominjal na dogodek, ki je postal eden svetih izročil družinske kronike.
Morda tako močno, da je slika v spominu terjala prepoznati bolečino otroškega pogleda in se je otrok razvil v človeka, ki je moral poiskati, doživeti vsaj enega živega in je tako prav skozi opazovanja modrasov prepoznal , kako čudovita in čudežna bitja smo vsi, brez izjeme. Nerazumljeni, zaradi slepega strahu samega uničevani.

Primož Bizjan