Umetnik, ki velja za enega naših najboljših portretistov, je začetku svoje poti v čast velikemu pesniku in domoljubu prvič razstavil svoja dela na ogled in se od tedaj nikoli več ni ustavil. 

Ob tej neverjetno dolgi in častitljivi tradiciji so sorodniki in prijatelji slikarja Krištofa Zupeta tudi letos na predvečer slovenskega kulturnega praznika, Francetu Prešernu v čast, ponovno pripravili razstavo umetniških del v avli Osnovne šole Horjul. 

Med razstavljenimi slikami smo lahko občudovali portrete umetnikovih sorodnikov, tesnih prijateljev in celo avtoportrete ter seveda čudovit portret Franceta Prešerna. Poleg tega smo videli tudi nekaj slik tihožitja in naravne motive, kjer je še posebej izstopala slika čudovite zelene 'horjulske' doline. 

Kulturni program je povezoval Matko Zdešar, ki je s svojo izbrano besedo nagovoril obiskovalce v avli. Med govori pa sta za glasbeni premor poskrbela Inti in Jaka Pucihar. Najprej je Inti, torej mlajši del naveze oče – sin odigral temperamentno skladbo na ksilofon, nakar se mu je na odru pridružil še oče in sta skupaj zaigrala v duetu, kjer smo lahko slišali nežne zvoke ksilofona in električnega klavirja. 

Zbrane goste je nagovoril župan Janko Prebil, ki je poudaril velik pomen razstave umetnika v domačem kraju: 'Veseli me, da so tokrat postavljene na ogled slike, ki že nekaj časa niso bile razstavljene. Vsako leto se nekaj spremeni, kar pomeni, da je vedno vsaka razstava nekaj posebnega. In ko pomislim, da sem sam hodil v prvi razred osnovne šole, ko je Krištof Zupet pripravil svojo prvo razstavo v Horjulu, se ob tem kar zamislim. To je res lepa in dolgoletna tradicija. Dejansko je zelo pomemben del naše zgodovine' je svoje misli podal župan.  

Svoje misli je o umetnikovem delu podal tudi slavnostni govorec primarij dr. Matjaž Lunaček, ki je izpostavil Krištofovo strast do svojega dela in popolno predanost, s katero je slikar potegnil vsako črto s svinčnikom ali čopičem. Vsako njegovo delo, vsak portret je narejen z najresnejšim in karseda čistim namenom. Svoje delo je vzel 'zares' tako kot France Prešeren. O 60. letih Krištofovega razstavljanja v domačem kraju je dejal, da je to nepredstavljivo. Hkrati pa priča o tem, da je tu na delu zvestoba, tako rekoč poveličanje. Spomnil se je tudi na besede dramatika Ivana Mraka, sicer dobrega Krištofovega prijatelja, ki je večkrat govoril na njegovih razstavah, kako se naša potrošniška kultura izmika tistemu osnovnemu 'spogledu' človeka – človeku. Na drugi strani pa slikar obravnava človeka v vsej njegovi enkratnosti. Tudi zato so njegovi potreti tako močni, živi in sporočilni. Za konec je še dodal, da ni naključje, da so med večino slik prav slike, ki jih je podaril svoji ljubljeni sestri in živijo svoje skrito življenje v njenem domu. Tu je neka logika, ki nam ni znana, a hkrati nam je na razstavi dano, da jo vsak zase ugotavljamo. S tem je tudi pozval vse goste, da si ogledajo razstavljena dela in doživijo čisto osebno izkušnjo ob opazovanju izbranih del.

Tudi sam umetnik je podal komentar ob svoji razstavi in se dotaknil tudi zvestobe domačemu kraju: 'Vsa razstavljena dela so pregled mojega dela od leta 1963, torej od samih začetkov, ko sem spoznal Ivana Mraka, ki me je ogromno naučil in mi pomagal zgraditi samozavest, ki jo kot umetnik moram imeti. Obenem pa je to tudi nek zaključek. Ugotavljam, da mi delo ne gre več tako od rok kot nekoč, telo je oslabelo, ne morem več tako potegniti linije s čopičem, kot sem bil navajen. Neke višine umetnosti ne dosegam več, to so stvari, ki pridejo s starostjo. Sicer sem pa zelo vesel, da si je razstavo prišlo ogledati tako lepo število ljudi ob prijetnem kulturnem programu.'

Razstavo si je v soboto na kulturni praznik in še v nedeljo, 9. februarja, ogledalo lepo število ljudi, ki jih umetnost zanima in v slikarjevih delih najdejo tisto kakovost, ki je včasih večini nedoumljiva. Vsem, ki se zmorejo poglobiti v Krištofova dela, pa ogled slik predstavlja izjemno izkušnjo.

Besedilo in foto: Peter Kavčič