Logo MojaObčina.si

Horjul

DANES
1°C
-5°C
JUTRI
2°C
-2°C
Deli
2009

Že pri najmlajših moramo vzbujati čut za sopomoč

Pogovarjali smo se z Nevenko Lekše, predsednico ljubljanskega območnega združenja Rdečega križa Slovenija, ki pokriva deset občin, med drugim tudi občini Horjul in Dobrova - Polhov Gradec. Sogovornici, nekoč dolgoletni predsednici Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenija, je bil nedavno spet zaupan mandat predsednice območnega združenja RK Ljubljana. Z njo smo se med drugim pogovarjali o socialnih stiskah občanov, uvajanju novih projektov in o tem, kako zelo sloni njihova organizacija na več kot 900 prostovoljcih, ki so lani opravili več kot 27 tisoč prostovoljnih delovnih ur.

Ljudje si Rdeči križ radi predstavljamo kot organizacijo, ki zbira rabljena oblačila, deli hrano … Verjetno je to neka stara predstava, ki jo je že zdavnaj povozil čas.

Seveda, Rdeči križ je mnogo več kot le zbirališče starih cunj. Rdeči križ je v zadnjih desetletjih razvil vrsto programov, ki ciljajo različne populacijske skupine. Najbolj se trudimo posvečati mladim, ker vemo, da na teh sloni prihodnost. V osnovnih in srednjih šolah skušamo doseči, da imajo krožke ali vzpostavljajo ekipe prve pomoči. Pomembno je, da že pri najmlajših vzbujamo čut za so-pomoč človeku v stiski. Zato s sekretarko tudi obiskujeva župane naših občin in jih pozivava, naj nama pomagajo »odpreti« vrata tistih šol, ki še nimajo posluha za tovrstne dejavnosti. Zelo smo ponosni, da so v Ljubljani praktično skoraj vse osnovne šole vključene v našo dejavnost na tak ali drugačen način, prisotni smo tudi v številnih srednjih šolah. 

 

Naj se sliši še tako čudno, a mislim, da imajo tudi najmlajši včasih vpliv na starše. Torej, če otroke vzgojite v sočutne posameznike, bodo ti zagotovo del tega sočutja prenesli na starše.

Se strinjam. Pred dnevi smo imeli lokalno preverjanje znanja iz prve pomoči za osnovnošolce. Moram reči, da sem imela neverjeten občutek zanosa, ko sem stopila med učence, polne znanja o prvi pomoči. Res, zelo dober občutek. 

 

Ko sva ravno pri šolah in prvi pomoči: mar ni tako, da morajo javni zavodi imeti na določeno število obiskovalcev zaposlenega z opravljenim tečajem bolničarstva?

Je tako, a se je kriterij, na koliko ljudi oz. otrok pride en tovrstni zaposleni, v zadnjih letih drastično znižal. Do enostransko spremenjene uredbe je bilo določilo, da so morale imeti šole ekipo treh bolničarjev, po novem pa za 300 otrok zadostuje le en bolničar, ki ima opravljen osemurni tečaj. To nas je v Rdečem križu zelo razočaralo, saj pomeni nazadovanje pri že doseženem standardu varnosti v šoli ali vrtcu. Upam, da se ne bo zgodilo, a če vendarle pride do katastrofe, se takšno razmerje zagotovo ne bo pokazalo kot ugodno. Temeljni tečaj prve pomoči traja 70 ur in stane 300 evrov. To je izredno poceni tečaj, katerega cena ne bi smela biti izgovor državi, da je znižala kriterije na račun varnosti otrok.

 

Kot je mogoče razbrati iz vaše brošure, imate številne preventivne delavnice na teme ozaveščanja in priprav na nesrečo. Vodite tudi prostovoljski program za ukrepanje ob nesrečah, ko skupine nudijo psihosocialno pomoč ali pa se preko tega vzpostavljajo občinske ekipe prve pomoči. Tukaj mi na misel pride defibrilator, o katerem je zadnja leta veliko govora …

Hvala bogu, da so AED-ji sedaj nameščeni že na številnih mestih, sploh tam, kjer je organizirana zdravniška pomoč daleč in se vedenje o rokovanju z njim širi preko prostovoljcev in prebivalcev. A po drugi strani se je tudi že zgodilo, da je bil defibrilator neuporaben, ker ni bil vzdrževan. Vem vsaj za en primer, ko se je zgodilo, da zaradi nedelujočih baterij AED ni deloval. Zato je treba biti zelo pazljiv, ker nam sodobna tehnika ne koristi, če je ne znamo uporabljati in ne znamo skrbeti zanjo. Zelo pomembno se mi tudi zdi, da je defibrilator dostopen vsem, ne pa da se po vasi še iščejo ključi od omarice, medtem pa tečejo minute, ki so lahko za posameznika tudi usodne. Zato v razgovorih z župani opozarjamo na te probleme. Veste, RKS ima na podlagi Zakona o RK javno pooblastilo za izvajanje prve pomoči, zato smo na te stvari še toliko bolj pozorni, predvsem pa čutimo veliko odgovornost glede znanja in veščin prve pomoči.

 

Vi ste hierarhično razvejana organizacija?

Da, imamo krovno organizacijo Rdeči križ Slovenije, nato so območna združenja, najosnovnejša mreža pa so KORK-i oziroma krajevne organizacije Rdečega križa, ki jo tvorijo načelom predani ljudje. KORK so kot osnovne celice izrednega pomena, saj v njih delujejo prostovoljke in prostovoljci, ki so tudi najbližje ljudem, poznajo njihove razmere in potrebe ter jih tudi obiskujejo predvsem ob praznikih, njihovih jubilejih, bolezni in različnih stiskah. Sedaj bi radi uvedli še eno novost, in sicer da bi vsak štab občinske civilne zaščite imel vključenega tudi po enega člana Rdečega križa iz iste občine. Tako bi komunikacija o potrebah med terenom in bazo tekla mnogo hitreje. Moram reči, da naš predlog številni župani podpirajo, a sem ter tja se najde tudi kakšen, ki nad tem ni navdušen, češ da sploh ne potrebuje Rdečega križa, saj naj bi vso nalogo pri njih opravili gasilci. Z vsem dolžnim spoštovanjem do kolegov gasilcev: res je, oni opravijo svoje delo, toda kaj pa potem? Na primer: družini je pogorel dom in potrebuje pomoč z oblačili, nastanitev, psihološko pomoč … To so naloge, ki presegajo delo gasilcev, ki odidejo, ko požar pogasijo, zato je po našem mnenju nujno, da je del vsake lokalne skupnosti tudi Rdeči križ.

 

Rdeči križ je zelo znan tudi po organizaciji krvodajalskih akcij.

Krvodajalstvo je še eno od naših javnih pooblastil: ga promoviramo, organiziramo in skrbimo za krvodajalsko bazo. Slovenci imamo to srečo, da je krvi za zdaj še dovolj, smo torej samozadostni, in je zaradi laboratorijskih pregledov varna. Vse to nam omogočajo krvodajalci prostovoljci, ki jim lahko rečem samo: velik hvala. Takšno prostovoljstvo moramo negovati še naprej in ne smemo dopustiti, da bi na to področje prodrle kakšne neoliberalne zamisli, ki bi šle v smeri plačevanja darovanja organov, krvi, tkiv … Slovenci se sploh ne zavedamo, kakšno srečo imamo. Na primer, v nekaterih državah bivše Jugoslavije mora pacient sam priskrbeti zadostno število darovalcev za kri, če želi biti operiran in bi jo potreboval. Si predstavljate kaj takega pri nas?

 

Težko, zato je treba to tradicijo krvodajalstva negovati še naprej.

V bazi imamo več kot 55 tisoč krvodajalcev, od tega jih je 18 tisoč rednih. Najbolj pa smo ponosni na mlade: lani smo pridobili kar 638 novih krvodajalcev, starih od 18 do 20 let, ki so prvič darovali kri.

 

Torej trend krvodajalstva raste?

Da, lani smo načrtovani plan presegli za 62 odstotkov. Ampak zavedati se moramo, da za temi rezultati stojijo ljudje, ki ozaveščajo in promovirajo prostovoljstvo. Zato znotraj OZ Ljubljana delujeta dva kluba: Klub 100 kapljic in Klub 25. Slednjega sestavljajo mladi prostovoljci krvodajalci, ki promovirajo krvodajalstvo po šolah, 100 kapljic pa so starejši prostovoljci, ki so kri darovali že več kot stokrat. Tako združujemo mladostno energijo in modrost starejših. To se je zelo dobro prijelo: skupaj imajo delavnice, druženja … Drugače je pa tako, da imamo na leto 25 rednih krvodajalskih akcij, kjer moramo zagotoviti vsaj po 200 odvzemov na akcijo. Darovati kri je najplemenitejše dejanje človeka za človeka, saj posameznik daruje del sebe, svojo kri, da sočloveku reši življenje in mu pomaga na poti ozdravitve.

 

Še beležite težave v odnosih delodajalec–krvodajalec?

Uf, seveda. Žalostno je, da nekateri delodajalci ne pustijo delavcev na krvodajalsko akcijo. Strošek zanje ne more biti izgovor, ker jim država povrne delavčevo plačo na dan odsotnosti. Krvodajalec namreč potrebuje prost dan, ker je celo Svetovna zdravstvena organizacija zapisala, da telo po odvzemu krvi potrebuje okoli 16 ur, da se regenerira.

 

Vaš sedež je na Tržaški 132 na Viču, na Fajfarjevi ulici ob železniški progi, tu imate tudi humanitarni center, kamor prihajajo ljudje po pomoč. Od kod dobite te materiale, na primer hrano?

Hrano za pomoč dobivamo iz več virov. En vir je država oziroma Evropska unija, drugi vir so donatorska sredstva, ki jih porabimo za nakup poznanih klasičnih paketov, tretji vir pa je FIHO. Nekaj hrane dobimo tudi s pomočjo humanitarnih in zbiralnih akcij, v zadnjem času pa se je zelo dobro prijela tudi akcija izmenjave hrane za oblačila.

 

Izmenjava hrane za oblačila?

Da, to je naš projekt Izmenjevalnica: kdorkoli, tudi vi, lahko pridete v naš humanitarni center in v zameno za prineseno hrano dobite določeno količino oblačil. Mi letno dobimo od 80 do 100 ton oblačil in vseh ne moremo razdeliti med pomoči potrebne ljudi. Zato je vedno neka količina oblačil, ki ostaja – pa ni z njimi nič narobe, mogoče samo niso krojena po zadnji modi. Veliko mladih ljudi, zlasti študenti, pa sedaj prisega na trendovska »vintage« oblačila in zanje je naš zbirni center odličen vir tovrstnih oblačil. Zato se je Izmenjevalnica kar dobro prijela: študentje prinašajo hrano, higienske pripomočke, sladkarije ... in odnašajo oblačila.

 

Glede na številke, ki ste jih navedli, oblačila niso več največji problem?

Ne, velikokrat pozabljamo, da ljudje potrebujejo še kaj drugega kot le hrano in oblačila. To so različne vsakodnevne stvari: od higienskih pripomočkov do čevljev in spodnjega perila, otroške hrane. Sicer pa je največji problem denar oziroma plačilo položnic, kjer pa je naša pomoč zelo omejena.

 

Kako veste, kdo je upravičen do prejema pomoči v vašem centru?

Dokazati se mora z odločbo centra za socialno delo, razen v primerih, ko pride do nekega hipnega problema, kar pa se ponavadi rešuje preko krajevnih organizacij, ki primer bolje poznajo kot mi in s tem tudi upravičenost ljudi do pomoči. V register imamo vpisanih 11.351 stalnih prejemnikov socialne pomoči. Ti se na vsakih šest tednov zglasijo pri nas in dobijo paket s hrano, poleg tega pa si lahko izberejo še 5 kilogramov oblačil na osebo.

 

Danes vidim, da delite hrano med brezdomce …

Da, ob četrtkih in petkih brezdomcem delimo tople obroke. Ker je velikonočni čas, so se nam pridružili tudi dijaki z bežigrajske gimnazije, ki so zanje pripravili vrečke z velikonočnimi dobrotami. V našem registru imamo zavedenih 30 brezdomcev, katerim poleg hrane in oblačil nudimo tudi možnost, da se v naši kopalnici oprhajo.

 

Se število prejemnikov pomoči spreminja? Vse večkrat se sliši, da celo odhod v pokoj lahko pomeni revščino.

Imamo dva glavna segmenta populacije, ki prejema pomoč, to so mladi, ki so se znašli na trgu delovne sile in zanje ni dela, ter upokojenci, katerih pokojnine ne omogočajo normalnega preživetja. Kazalo je že, da se je socialna slika nekoliko popravila in tako se je tudi govorilo po medijih, potem pa nas je letos streznilo, saj smo od prvega januarja do danes zabeležili že okoli 200 novih prosilcev pomoči. Bomo videli, kaj se bo dogajalo, upam, da je bila to hipna zadeva in ne gre za nov trend. Sicer pa imamo v našem registru zabeleženih 5.618 družin kot stalnih prejemnic pomoči.

 

Hrbtenica vaše organizacije so prostovoljci, lahko poveste še kaj o vaši organiziranosti?

Naše območno združenje RK pokriva deset občin, od tega je MO Ljubljana razdeljena na 17 četrtnih skupnosti, v katerih delujejo KORK-i. Prav tako v ostalih devetih občinah delujejo KORK-i, ki so naša pomoč, podaljšana roka in dragocen pomočnik na terenu, kapilare, ki napajajo našo organizacijo. Nekateri KORK-i se bolj posvetijo sociali, drugi pa, na primer, delovanju ekip prve pomoči. Vseh prostovoljcev je 994 in ti so v minulem letu opravili čez 27 tisoč prostovoljnih delovnih ur. Če lahko rečemo, da so prostovoljci na terenu naša hrbtenica, pa je naša »glava« območno združenje Rdečega križa, ki šteje 11 zaposlenih, dve osebi pa delata preko javnih del. Vsekakor se na tem mestu zahvaljujem prostovoljcem, saj brez njih Rdeči križ ne bi bil to, kar je.

 

Najin pogovor zaključiva z najbolj svežim projektom, ki se dotika teme oziroma bolezni, ki je, na žalost, v porastu: demence.

Skupaj z društvom Spominčice smo se odločili, da po občinah vzpostavimo tako imenovane Demenci prijazne točke. Kot je znano, za to boleznijo zbolevajo vedno mlajši ljudje, hkrati pa tudi število obolelih narašča. Zato želimo po občinah in četrtnih skupnostih vzpostaviti omenjene točke, kamor bodo lahko prišli ljudje po nasvet ali usmeritev. Skupaj s Spominčico bomo poskrbeli za izobraževanje prostovoljcev za prepoznavanje prvih znakov demence, da bodo ljudem svetovali, kako sobivati z boleznijo. Demenci prijazne točke pa želimo vzpostaviti na čim več lokacijah, predvsem tam, kjer je veliko ljudi, in zaposlene na teh točkah usposobiti, da bodo znali svetovati ljudem, kje lahko poiščejo pomoč ‒ pa naj bo to bolnik, ki se je izgubil, ali pa svojci, ki so ob spoznanju, da so njihovi bližnji zboleli, potrebni napotkov. Prvi odzivi s terena so pozitivni, tako da upam, ko se bova naslednjič pogovarjala, da projekt že zaživel.

 

Gašper Tominc, fotografija: GT

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!