Logo MojaObčina.si

Horjul

JUTRI
21°C
12°C
SOB.
23°C
13°C
2873

Zdravje je vrednota, za katero moramo delati

Zdravnica, ki je kar 35 let delovala v Horjulu, se konec leta poslavlja. Odločitev, da ob zgodnji jutranji uri, ko še ni navala pacientov sedeva in poklepetava, je bila zato kar nekako pričakovana. Živimo v času, ko se zaradi pandemije vedo bolj zavedamo, da je zdravje vrednota in ni tako samoumevno. Šele ko zdravje izgubimo, se zavemo, kaj smo imeli.

Najin pogovor sva začela sproščeno, prvo vprašanje pa je postavila kar zdravnica. In sicer me vprašala, če sem že prebral knjigo 'Tole bo bolelo' avtorja Adama Kaya in dodala, da se bom zagotovo nasmejal ob branju anekdot iz zdravstva. 'Angleško zdravstvo je v marsičem podobno našemu in se lahko najdemo v teh zgodbah, ki jih opisuje mladi zdravnik. Ker je knjiga strokovno prevedena, prevajala jo je namreč internistka Barbara Krevel, ki dela v Kliničnem centru, je še toliko bolj zanimiva. Zgodbe so resnične, komične in včasih tudi žalostne. Vsekakor gre za knjigo, ki jo je vredno vzeti v roke, ki te nasmeji do solz. Smeh pa je pol zdravja,' je še dodala. 

 

Glede na to, da sva se dobila ob takšni uri, da bi lahko klepetala tudi ob jutranji kavi, me zanima, ali jo pijete in če morda obstaja kak rek, ki govori o tem, da skodelica kave na dan odžene zdravnika stran? Tako nekako kot pravijo za jabolko?

Ja, doma pijem kavo, vsako jutro velik 'lonec', v službi pa nikoli. Seveda ni vse tako preprosto, da bi takole z jabolkom ali kavo prišli do zdravja. Vse skupaj je dosti bolj kompleksno. Tako kot v življenju ni bližnjic do uspeha, velja popolnoma enako za naše zdravje. Veliko stvari je potrebnih, da smo zdravi. 

 

Se lahko na kratko predstavite, iz kje prihajate, kako ste se odločili za ta poklic, koliko let ste že zdravnica in koliko let v Horjulu?

Diplomirala sem ravno pred štiridesetimi leti, na 1. september. Če pomislim, zakaj sem se odločila za medicino, je glavni razlog v tem, da se je tako odločilo veliko mojih sošolcev. Maturirala sem na klasični gimnaziji v Ljubljani, kar šest od skupaj osemnajst, pa se nas je vpisalo študij medicine. Takrat nisem imela nobenih večjih ambicij, ampak sem preprosto tako začutila in se hitro odločila. Danes mi ni žal, poklic je krasen. V Horjulu sem od leta 1985, prej pa sem delovala na Vrhniki in na anesteziji v Ljubjani. Nujno pa je, da imaš rad ljudi in delo z njimi. 

 

Kako je delati kot zdravnik v tako majhnem kraju, kjer se vsi poznamo med sabo in z takšnim deležem podeželskega prebivalstva. Verjetno je drugače kot v mestu?

Super je! To je krasno delo. Tu živijo nepokvarjeni ljudje, s katerimi je veselje delati. Vseeno opažam, da počasi prihajajo tudi v te kraje kakšni slabi vplivi iz večjih mest. Mladim priporočam, da se odločijo za delo v takem okolju. To je res neke vrste poslanstvo. Skozi svoje delo sem spremljala generacije in tisti, ki so bili dojenčki, ko sem začela z delom v Horjulu, so danes odrasli ljudje, imajo svoje družine in majhne otroke. To je čudovito opazovati.

 

Ste mislili, da bo kdaj prišlo do take pandemije, kot je bila letos, ste se sploh kdaj spraševali, kako bi ukrepali v takšnih razmerah?

Seveda ne! Nihče ni mislil, da bo tako. Spomnim se, da smo še februarja, ko je bilo v Italiji že zelo hudo, zamahnili z roko, ah, češ, saj ne bo nič. Pacientko, ki je prišla na pregled z masko, sem malodane okregala, kaj dela z masko na obrazu. Že čez dva tedna je bilo vse drugače. Takšnega scenarija ni pričakoval nihče. 

Čeprav, ko sedaj gledam vse skupaj nazaj, sicer kaže, da smo reagirali pretirano. Vprašanje, če je bilo potrebno res vse skupaj tako ustaviti, da je obstal cel svet. Po drugi strani pa smo lahko videli, da se je cel svet stresel, prebudil in sedaj imamo to, kar imamo, in s tem bomo živeli. 

 

Kako lahko premagamo pandemijo? Kaj lahko naredijo posamezniki?

Predvsem se moramo zavedati, da so pandemije vedno bile in še bodo. So del človeške zgodovine in to predvsem pomeni, da nikakor ne smemo obupati. Narava nas skuša opozorit in povedati, da nekaj delamo narobe, naša naloga pa je, da se borimo naprej, da se iz tega tudi kaj naučimo. To nikakor ni brezupna situacija, daleč od tega. Mislim, da bomo tem kos. Resnično upam, da nas bo ta lekcija izučila. Težave, ki jih prinašajo naša dejanja, podnebne spremembe in podobne grozne stvari, ne smemo pometali pod preprogo, žal pa se jih zavemo šele, ko imajo neposredni vpliv na nas. Kakor koli pogledamo, cena, ki smo jo plačali v Sloveniji, vseeno ni bila velika. 

Vsak posameznik ima veliko odgovornost predvsem v svojih rokah. Obnašati se je treba odgovorno, v zaprtih prostorih je treba nositi maske in poskrbeti za dvig odpornosti. Mojim pacientom ves čas govorim, da lahko največ naredijo zase sami. Imunski sistem je nekaj, kar ni 'kar tako samo po sebi dano'. S tem, da zdravo živimo, da se gibamo, dovolj spimo, da jemo zdravo, da smo srečni, … z vsem tem spodbujamo delovanje imunskega sistema. Zavedati se moramo, da, če bomo imeli dober imunski sistem, ne bomo zbolevali ali imeli težke oblike bolezni. Skratka, ne smemo vlagati le v hiše in avtomobile, torej v materialne vrednote, ampak v telesno zdravje. To je vedno celostno. Stari klasiki so dejali 'mens sana in corpore sano', kar pomeni 'zdrav duh v zdravem telesu' in to tudi danes še vedno zelo drži. Ne smemo se predajati hudim stvarem, bombardiranju medijev s takšnimi vsebinami, kot jih danes najdemo na vsakem koraku, s slabimi novicami. To moramo premagati in nekaj narediti zase, poiskati pozitivne vire v življenju. 

 

Ali se potem strinjate, da je zdravje vedno bolj cenjena vrednota?

Mi bi morali delati za zdravje takrat, ko smo zdravi in ne takrat, ko nas bolezen opozori na to, da smo slabo živeli. Kako dragoceno je zdravje, se običajno zavemo šele, ko zbolimo. To odpira številna vprašanja. Ena tema je debelost. To je strašen problem. Mi imamo danes debele otroke. Ko sem začela delati, debelih otrok ni bilo. Zakaj so debeli? Zato ker so se nehali gibati, ker namesto, da bi se podili za žogo, sedijo za računalnikom. Ti otroci ne bodo mogli nikoli postati 'suhi' odrasli. Debelost pa nosi s sabo metabolni sindrom, sladkorno bolezen, hiperlipedimijo, arterosklerozo, hipertenzijo,… skratka, to je tako kompleksna stvar, da moramo opozorit ljudi zdaj, ko še lahko kaj naredijo. To je nacionalna katastrofa! Otrok se mora gibati, le tako se bo pravilno razvijal v odraslo osebo.

Poglejte 'severnjake', oni imajo v šolah toliko telovadbe in ostalih fizičnih aktivnosti, pri nas pa so otroci zaprti v razredih in čisto premalo migajo. Zavedati se moramo, da je telesna aktivnost poleg ustrezne prehrane del našega zdravja. Tu se vse začne in vse neha. 

 

Glede na to, da odhajate v pokoj, me zanima, kakšen nasvet bi dali tistemu, ki vas bo nekoč nasledil?

Sama se poslavljam, odštevam dneve, ko se bom upokojila in ta trenutek je že zelo blizu. Moj nasvet je predvsem ta, da moraš imet rad svoje delo! Stremeti je treba k temu, da se nenehno izobražuješ, razvijaš, dodajaš nova znanja. V medicini gredo stvari naprej izredno hitro.

 

Po čem bi želeli, da se vas spominjajo občani, ko boste odšli iz ambulante in kakšen nasvet bi dali zdravniku, ki vas bo nasledil? 

Sploh ne bi želela, da se me spominjajo (smeh). Upam, da bom kmalu dobila naslednika ali naslednico, da mu bom lahko vse skupaj predala. Vsekakor priporočam delo v Horjulu. Zavedam se tudi, da to, da ima tak kraj zdravnika, ni čisto samoumevno. Ne vem, morda mladi zdravniki niso več takšni zanesenjaki, kot smo bili mi nekoč. Pa čeprav so krasni ljudje, ne razumite me narobe. Medicina gre hitro naprej, se razvija, a ob tem se sprašujem, ali so mladi zdravniki pripravljeni toliko žrtvovati za to poslanstvo kot nekoč. Spomnim se mojih začetkov in ambulante, ki je bila velika 10 kvadratnih metrov, kar je po današnjih standardih seveda čisto premalo. Najela sem zidarsko ekipo, opremila prostor, uredila posojilo na banki na vsega 300 evrov plače. Danes tega ni več. Tu v Horjulu imamo vse pripravljeno, krasne prostore, praktično vso infrastrukturo, da lahko nov zdravnik pride, se usede in dela. Zato upam, da bodo na občini našli novega zdravnika, ki bo peljal vse skupaj naprej.

V pokoju mi zagotovo ne bo dolgčas, saj imam polno načrtov.

 

Besedilo in foto: Peter Kavčič

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi