Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za torek, 17.07.2018

delno oblačno
Plohe in nevihte se bodo nadaljevale v noč na torek in so lahko predvsem na jugu tudi močnejše.
16°C | 28°C
sreda, 18.07.2018
16°C | 31°C
četrtek, 19.07.2018
15°C | 31°C
petek, 20.07.2018
16°C | 31°C
Opozorila
Ponedeljek, 16.7.2018 ob 18h
Dodatnega opozorila ni.
16°C
28°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

"Ta bo pravi, sem si rekel."


INTERVJU

| |
15.02.2018      10:45
A A

"Ta bo pravi, sem si rekel."


Slikar Krištof Zupet, ki je častni občan Horjula, ima za seboj trnovo pot, na kateri pa ni izgubil vere in upanja. Z njim smo se pogovarjali ob ogledu razstave njegovih del, zanj tako značilnih portretov, ki jih že 60 let razstavlja v Horjulu. Na začetku prijetnega in iskrenega pogovora je priznal, da čuti, da se počasi poslavlja. S svojo življenjsko izkušnjo je lahko navdih za vse trpeče in za ljudi, ki želijo odpreti svojega duha.


Deli:

Kako dolgo se že ukvarjate s slikarstvom in kako vam vsa leta uspeva najti notranjo moč za ustvarjanje?

Začel sem pred več kot 60 leti in že kot dijak, otrok poskusil z risanjem avtoportreta, torej z upodabljanjem lastnega obraza. Nikoli nisem bil dovolj zadovoljen, zato nisem v mladih letih niti pomislil na ta poklic. No, srečanje z dramatikom, pisateljem in esejistom Ivanom Mrakom pa je spremenilo moje življenje. Zame je bil velik udarec, ko mi je zavrnil vse risbe, in tedaj sem si rekel: "Ta je pravi." Potem sva postala velika prijatelja, bil sem tudi njegov učenec vse do njegove smrti. Tudi ko danes prebiram njegov dnevnik in njegova dramaturška dela, iz njih črpam za lastni duhovni obstoj. Kajti dandanes je umetnost izgubila duha. Jeklo in beton nimata obraza, mene pa zanima človek, obraz.

Ste kdaj prešteli, koliko portretov ste narisali?

Vedno sem delal spontano, zelo hitro in narisal zagotovo 1200 portretov, vsega skupaj pa sem ustvaril 1800 likovnih del. Tu, v osnovni šoli Horjul, je na ogled stalna razstava, 120 slik, ki sem jih tudi podaril šoli.

Kaj je najbolj zaznamovalo vaše umetniško življenje?

Glavna izkušnja moje zrelosti je psihiatrična bolnišnica. V tretjem letniku na akademiji sem obupal nad učenjem, saj nisem ničesar pridobival, ampak le izgubljal. Zlomil sem se in odšel v Polje, takšna kriza je nastala. Tam sem z raznimi elektro- in inzulinskimi šoki izkusil določeno trpljenje, obenem sem pa srečal nekatere najboljše tovariše, s katerimi še danes gojim prijateljstvo. To so bili duševno dotaknjeni ljudje, ki so premogli človečnost in toplino. In potem sem začel v bolnišnici s portretiranjem teh mojih sobolnikov oziroma sotrpinov. Z risbo sem takrat zmogel največ. Enkrat se mi je zgodilo, da sem za kazen, ker sem zavriskal od veselja le nekaj dni pred izpustom iz bolnišnice, dobil novo terapijo z elektrošoki. Četrti šok se je ponesrečil in prišlo je do izlitja krvi v možgane. Zaradi tega dve leti nisem mogel potegniti ravne črte. Ta izkušnja je bila huda. Ker me je materina smrt zelo prizadela, sem šel ponovno v psihiatrično bolnišnico in tako vsega skupaj preživel kar 14 let tam. Delal sem pa ves čas. V parku sem veliko risal, saj so mi omogočili prost izhod, tako da sem lahko tudi skrbel za Ivana Mraka. Ta izkušnja z bolniki in zdravniki je moja glavna preizkušnja, lahko rečem, da je to moja "univerza".

 

To so zagotovo težke preizkušnje, kako ste se vsakič znova postavili na noge?

Imam močno vero, sem kristjan in dobro vem, da sem se v tej veri tako uresničil, da je to velik argument za življenje. To je možnost, da se človek lahko duhovno razprostre, da se lahko razgleda po svetu in da ni tesno zamaknjen v napredek ali neko znanost, saj, kot vidite, nas bosta znanost in napredek uničila.

Torej, da tudi duh zaživi?

Tako je, saj tudi obrazi, ki sem jih naslikal, govorijo zase. Niso dopadljivi, ker ta plat dopadljivost me ne zanima. Jaz se razveselim človeka in ta možnost, da se mi nekdo zaupa, je zame pristno srečanje. Redki so ljudje, ki so sposobni zaupati in izkazati spoštovanje.

Kaj bi svetovali mladim, ki v sebi čutijo navdih in željo po umetniškem ustvarjanju?

Veste kaj, menim, da je akademija brezosebna. Če želite vzgojiti človeka, mora ta začeti risati pri dvanajstih letih. Brez risbe, ki je osnova za likovno umetnost, je čisto nemogoče kaj narediti. Lahko se sicer kdo kje izmota iz te zadrege in nekaj ustvari. Ampak klasična umetnost temelji na najstrožji risbi, čisto vsa, tudi gotika, kaj šele renesansa. Meni je bila največja podpora v umetniškem smislu Mrakova žena Karla Bulovčeva, ki je sicer nisem poznal, ker je prej umrla. A njena dela so vir navdiha. V Celju ima spomenik pred stolnico; v bronu je upodobila Antona Martina Slomška. Njena dela so bila zbrana in razstavljena v Cankarjevem domu in menim, da je popolnoma enakovredna moškim likovnim umetnikom ali pa jih celo prekaša. Ima izredno risbo, take risbe ni niti v renesansi. Ivan Mrak je že v svoji sintezi prvih 2000 let v svoji drami napovedal nov čas, da bo krščanstvo v duhu in ne v formalizmu.

 

Besedilo in fotografije: Peter Kavčič




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Horjul!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!