Kdaj ste začeli s kariero v Metrelu, na kakšnem delovnem mestu, kaj je bilo takrat drugače kot danes?

Leta 69, ko sem končal osnovno šolo, je bila tovarna v Horjulu del Iskre, v zadnjem letu osnovne šole nas je obiskala vodja kadrovske službe, gospa Komelj in nam ponudila štipendije za srednjo šolo. Ker me je tehnika zanimala, sem se odločil za srednjo strojno šolo, ki sem jo nato končal in se vpisal še na strojno fakulteto. Kot mladi inženir sem začel v oddelku za konstrukcijo orodij in pripomočkov oziroma naprav. Naprave za avtomatizacijo so mi bile izziv. Lahko tudi povem, da je naprava, ki jo skonstruiraš, na nek način tvoja za vedno in to mi še vedno prinaša veselje. Kmalu sem postal član vodilne ekipe. Bil sem odgovoren za proizvodnjo in tehnologijo. V tovarni je bila takrat tehnologija na nizkem nivoju, imeli pa smo veliko pridnih in sposobnih delavcev, kar je bil vsekakor pomemben dejavnik pri nadaljnjem razvoju in uspehu. Investicije v posodobitve so nam bile izziv. Že pred letom 1990 smo dogradili prostore za potrebe razvojnega oddelka in računovodstva, ki sta bila prej izven tovarne. Obnovili smo galvaniko, lakirnico in kupili nekaj strojne opreme. Veliko dela so opravili kar zaposleni delavci, saj so obvladali razna obrtniška dela, kot so zidarstvo, tesarstvo, inštalaterstvo. Vodenje takih projektov je bil svojevrsten izziv. Proti letu 90 so se nad tovarno začeli zbirati temni oblaki, saj smo istočasno izgubili vzhodnonemški in jugoslovanski trg. No, uspešno in za zaposlene prijetno obdobje pa se je začelo po letu 1993 z odcepitvijo od sistema Iskra, razvojem sodobnih merilnih instrumentov in prvim začetkom prodaje mehanskega programa v tujino. Leta 2000 smo postavili novo tovarno in leto kasneje ustanovili hčerinsko podjetje Metrel Mehanika, kjer sem nato deloval do mojega zadnjega dneva zaposlitve oziroma poslovne poti.

Strojništvo ima v horjulski dolini bogato in dolgoletno tradicijo. Instrumenti, ki smo jih izdelovali, so bili vgrajeni v ohišja, izdelana v lastni tovarni. Na razpolago so nam bili horjulski kovinarji. Z razvojem tehnologije so se kapacitete povečale in smo začeli s trženjem naših izdelkov zunaj tovarne, torej neposredno na trgu.  Začetki so bili v Iskri, Vega, podjetje, ki je izdelovalo grafoskope, je bilo velik in pomemben kupec. Nato pa smo začeli prodajati tudi kupcem izven Iskre. Znani smo postali po tem, da vse naredimo znotraj podjetja, kakovosti izdelkov in široki paleti tehnologij izdelave. Najbolj konkurenčni smo v obdelavi pločevine, struženju, rezkanju in površinski zaščiti ter montaži. Razvili smo celovito ponudbo kovinskih izdelkov, izdelanih v manjših in srednjih serijah. To seveda ne bi bilo možno brez najsodobnejše tehnologije, ki jo imamo v tovarni in jo nenehno posodabljamo. Želim poudariti, da noben stroj brez človeka ni vreden nič. Tudi najsodobnejši roboti potrebujejo podporo strokovnjakov, da lahko služijo in upravičijo svojo investicijo in namen. Za razvoj podjetja je ključnega pomena, da ta premore dobre, pridne kadre s konkurenčnim znanjem, ki ga je treba nenehno dopolnjevati. Ko se ozrem nazaj, ugotovim, da je imela tovarna vedno stalno odgovorne in sposobne delavce, ki so sprejemali odgovornosti. Kot delavne in odgovorne nas je sprejel tudi trg, kar se je izkazalo kot osnova za nenehno rast podjetja. Danes Metrel Mehanika zaposluje 185 delavcev.

S čim je po vašem mnenju podjetje Metrel Mehanika naredilo največji napredek, kaj je ključ do takšnega uspeha?

Delno sem odgovoril sicer že v predhodnem vprašanju, a vseeno lahko rečem, da je bil ključni trenutek usmeritev na najzahtevnejši zahodni trg in vlaganje v visoke računalniško vodene CNC-tehnologije obdelav. S prodorom na nemški in švicarski trg smo postali trdnejši, poslovno tveganje pa razpršili. Ključna je bila tudi razpršitev ponudbe na različne branže. Naši kupci so tako proizvajalci strojev medicinske opreme in tiskarske opreme, ki zahtevajo visoko kakovost sestavnih delov. Vrednost takšnih produktov je na trgu višja, pri vsem skupaj pa kar ¾ proizvodov izvozimo na tuje trge. Ponosen sem tudi na to, da smo dobavitelj uličnega pohištva za naše glavno mesto.

Kako je bilo voditi podjetje v času največje rasti, kaj je to prinašalo za zaposlene in za vas kot direktorja?

Visoka poslovna tveganja nas niso nikoli zanimala, naša poslovna strategija je bila stalna in postopna rast. Le tako lahko izpopolniš proizvodnjo, usposobiš zaposlene in zgradiš zaupanje kupcev. Naša omejitev so tudi kapacitete, ki jih premoremo. K sreči postajajo poklici v tehniki in strojništvu ponovno priljubljeni. Imamo kar nekaj štipendistov iz naše bližnje okolice, kar je tudi osnova za naš optimizem. Kot pomembno dejstvo, ki priča o naših pravilnih odločitvah in dobri strategiji, štejem tudi to, da podjetje Metrel Mehanika ni imelo niti eno leto izgube, vse investicije, ki so seveda pomembne za razvoj, pa smo financirali iz lastnih sredstev.

Kje vidite možnosti razvoja in poslovne priložnosti za naprej, torej sedaj, ko niste več vpeti v vodenje podjetja?

Najprej bo treba rešiti prostorsko stisko za nadaljevanje razvoja. Poslovno gledano pa mora Metrel Mehanika nenehno razvijati konkurenčnost z vpeljevanjem najsodobnejših tehnologij ter zadržati obstoječe kupce in vsako leto pridobiti kakšnega novega.  Najpomembnejši za razvoj je pravi kader, ki svoje znanje nenehno dopolnjuje. Kompetentni delavci so nujno potrebni na vseh nivojih v podjetju, vsi skupaj pa morajo navzven delovati kot zaupanja vreden kolektiv. Vsak od zaposlenih je še kako pomemben in nosi svojo odgovornost. Nenazadnje je pomembno, da je matično podjetje Metrel tudi uspešno in je tako Metrel Mehanika prijazno okolje.

Kje po vašem mnenju prežijo največje nevarnosti, ki prežijo na uspešno delovanje podjetja?

Tu moram poudariti, da je celoten Metrel zdravo podjetje na trdnih temeljih. Kot tako je sposobno preživeti tudi krize na trgu. Garancija za uspeh pa so ljudje! Torej zaposleni v podjetju s tisto pravo pripadnostjo podjetju, ki se zavedajo, da je od njih samih odvisno, kako uspešno bo podjetje. Vsak zaposleni sestavlja pomemben del celote Metrela, ki je do sedaj delal dobro. Le na tak način bo podjetje uspešno nadaljevalo to pot.

Kakšne načrte imate sedaj, ko se je težko privaditi, da nimate več vsakodnevnih obveznosti s podjetjem?

Služba mi je morda kar malce preveč zlezla pod kožo. Vse se enkrat začne in enkrat konča. Sedaj bo več časa za družino in domače, ki so bili včasih zaradi moje službe prikrajšani. Upam, da nama bo z ženo uspelo videti še kak nov konec sveta na potovanjih, kar nama predstavlja svojevrstno veselje. Lepa pa je tudi horjulska dolina, ki je zame še precej neraziskana. Upam tudi, da si bom sedaj vzel več časa za vožnjo z motorjem in se odpravil tudi na kakšno malo daljše motoristično potovanje. 

Ali bi na koncu želeli še kaj sporočiti nekdanjim sodelavcem?
Sodelavcem sem hvaležen, imel sem srečo, da sem bil z vami. Čuvajte Metrel!

Besedilo: Peter Kavčič

Foto: arhiv Metrel Mehanika