Veliko škode naredimo, kadar rečemo, da ljubimo ljudi, čeprav smo hoteli reči, morali bi jih ali naj bi jih ljubili. Ljudem damo lažen vtis, v katerem pričakujejo dejanja ljubezni. Tisočletja smo bili vzgajani v misel, da naj ljubimo svoje sovražnike. Še danes ne vemo, kaj to pomeni. Mislimo, da naj bomo darežljivi do njih zato, da bi se spreobrnili (nam v prid) in ne bodo več naši sovražniki. Pravo izhodišče ljubezni do 'sovražnikov' je, da jih potrebujemo. So nenadomestljivi izzivalci naše duhovne rasti.

Vsak ima o sebi mnenje, da pripada neki 'fini' skupini ljudi, mogoče mestni skupnosti, znanstveni eliti, cerkveni skupini, klubu, posebnemu kultu ali samo družbi prijaznih sopivcev, ki veljajo za dobre ali razsvetljene. O čem ti dobri ljudje govorijo, kadar sedijo za mizo in dobijo priložnost za hranjenje kolektivnega ega. Najbolj vroča tema so oni drugi 'ta slabi', kako grozni so in kako strašne stvari počnejo. Ti ljudje ne sprevidijo, da jih potrebujejo za ohranjanje lastnega ega, v katerem ostajajo kot 'dobri' ljudje. Morali bi jim biti hvaležni!

Na drugi strani pa 'ta slabi' še bolj resno mislijo, da so prav oni 'dobri' in z vso pravico blatijo 'razsvetljene', cerkev, elito izbrancev, kulturo, umetnost itd. Če bi izginili eni, bi drugi izumrli, izgubili bi svoj smisel in obratno.

Precej sramoten je uvid v stanje stvari, a tudi humoren in smeh ob njem je zdrava reakcija. V trenutku, ko se zavemo, kako odvisni smo od 'sovražnika', se ego sesuje. Kako naj bomo dobri, če ni slabih? Kako naj prepoznamo belino brez črnine?

Za Hosto Marjeta Šumrada