Zgodba je nastala davnega leta 1858 v precej drugačnem kulturnem in političnem okolju od današnjega. Nekatere detajle iz Levstikove pripovedi smo v predstavi nekoliko omilili in priredili današnjemu času, vendar bistvo zgodbe ostaja.   
Martin Krpan je naš literarni narodni junak, čeprav je človek z napakami, kot mi vsi. Bil je preprost človek, ki mu ni ravno v ponos, da se je preživljal s tihotapljenjem (po nekaterih razlagah prave soli, po drugih pa smodnika, ki je zavit v izraz »angleška sol«). Tudi njegovo iskanje privilegijev ne sodi med poštene človeške lastnosti. A svojo čast si je zaslužil, ko se ni obotavljal s svojo močjo pomagati oblasti v stiski, čeprav so bili to ljudje iz drugega družbenega sloja in pravzaprav njegovi nasprotniki. Njegova zdrava kmečka pamet je premogla zavest povezanosti in soodvisnosti, ki se je izkazala močnejša od bolečine narodove ponižanosti in socialne razslojenosti.
Naj nas Martin Krpan uči, kako ravnati ob stiski bližnjih, ne da bi razmišljali o razlikah, ki nas tako pogosto delijo. 
Podobno se je izkazal tudi cesar Janez. Oba sta bila zmožna sodelovati, ker je bil boj proti skupni težavi pomembnejši od osebnega ponosa.
Čeprav je Krpan mestoma trmast in prehitro užaljen, na koncu spravljivo ponudi pomoč Dunajčanom, če jo bodo še potrebovali. Živel bo pa raje še naprej zadovoljen na Vrhu pri Sveti Trojici, saj ga blišč in bogastvo cesarskega dvora ne privlačita. Zdi se, da nam danes primanjkuje zadovoljstva s svojim stanom in ljubezni do domovine.

 

Aplavz ob koncu in številne pohvalne besede med druženjem v avli Kulturnega doma po koncu predstave so nam potrdile, da smo na pravi poti.

 

Kot je ob koncu rekel predsednik društva, Martin Golob, Slovenci potrebujemo junakov, ki se borijo za pravico in se brez strahu postavijo človeku v bran pred nasiljem. Naj tudi ta predstava in vsa kulturna ustvarjalnost v nas krepi tisto, kar je v človeku dobrega in plemenitega.