Decembrsko jutro se je začelo deževno, kot že nekaj dni nazaj.  Kljub temu se je dvainštirideset topliških upokojencev zbralo na železniški postaji v Bršljinu in  se odpeljalo v   Koper. Niti dež, megla v ljubljanski  kotlini in rahlo pobeljena pokrajina čez postojnsko in pivško nam niso pokvarili vzdušja. Vožnja po kraškem robu, pogledi na Črni kal in v daljavi Koper, so minili neverjetno hitro.  V Kopru pa nas je pričakal sonček, kot darilo in zahvala za obisk.
Ob prihodu na naš cilj še nekaj informacij in že smo se odpravili proti mestu, ki je iz železniške postaje oddaljen kakih petnajst minut. Velika skupina nas je bila in težko bi skupaj hodili po ulicah Kopra, zato smo se dogovorili, da se razpršimo po skupinah. Neizbežno fotografiranje pred še ohranjenimi vhodnimi vrati  Muda  in vsak po svoje smo se po ozkih ulicah podali v srednjeveško mestno jedro. Mesto je okrašeno  na vsakem vogalu, ki  v večernih urah zažari pravljično. Nam ta pogled ni bil dan, saj smo se vračali že v popoldanskih urah.  Vsak na svoj način smo doživeli prednovoletni Koper, se razvajali s kavico in primorsko kulinariko. Ob dogovorjeni uri smo se zbrali na postaji, kjer nas je že čakal vlak.
Ob prihodu v Ljubljano smo imeli še dovolj časa za ogled njene praznične podobe. Zagotovo pogled obstane na osrednji 17 m visoki smreki na Prešernovem trgu osvetljene z deset kilometrov lučk. Brez kuhančka pa tudi ne gre v teh decembrskih dneh.
Spet nazaj na vlak in že smo se odpeljali v Novo mesto.  Nekateri utrujeni, nekateri pa še polni energije in  po vlaku se je razlegalo prijetno petje. 
To je bilo naše zadnje druženje na vlaku. Ne, ne, nikakor ne. Nadaljujemo v letu, ki nam prihaja nasproti. Do takrat si naredite lepe adventne dneve in prijeten Božič, v Novem letu pa veliko zdravja, notranjega zadovoljstva in miru. Se vidimo na januarskem vlaku in ne pozabite, da nas taka druženja krepijo, dajejo moč in energijo. Srečno!

Martina Klobučar