December je prav poseben mesec. Praznovanja se kar vrstijo in vse je v pričakovanju novega leta, ki nas bo presenetilo z mnogimi novimi izzivi in zgodbami. Osebni praznik – 90 let pa je v tem prednovoletnem času praznovala tudi Ana Fabijan iz Podturna, po domače Jernejčkova Anica. Obiskali smo jo na njenem novem domu (staro hišo so zaradi preglednosti križišča podrli) župan Jože Muhič, predsednica KORK Ivana Pelko, aktivistki Jožica Bevec in Jožica Lampe ter vedno dežurni fotograf Primož Primec.
Slavljenka nas je s svojim videzom in bistrim umom prav presenetila. Svoja leta skrbno skriva, čeprav je bilo njeno življenje polno ovinkov z vzponi in padci. Zaupala nam je svojo življenjsko zgodbo.
Rodila se je 12. decembra 1925 v Podturnu. Družina je štela štiri dekleta in tri fante, skupaj sedem otrok, kar je bil v tistih časih kar pogost pojav. Živa je le še ona. Vsi so dočakali lepo starost, razen brata Jožeta, ki je bil med vojno ubit. Ko ji je bilo 12 let, ji je umrla mama. S starejšo sestro sta morali gospodinjiti, delati na kmetiji in skrbeti za mlajše. Gonilna sila pri kmečkem delu, ki ga ni manjkalo, pa je bil oče. Delo in skrb sta jo kalila v pogumno in delovno ženo. Tudi vojna vihra ji ni prizanesla. Že takrat se je vključila v RK in na različne načine pomagala partizanom. Dva brata sta se borila v njihovih vrstah, zato je čutila še večjo potrebo in dolžnost po tej pomoči. V posebnem spominu na vojno ji je ostal žalosten dogodek, ko je v njihovi hiši umrl komaj leto in pol star fantek, Milanček Boben. V okolici Dvora ga je dan pred tem smrtno ranil domobranec, ki je s strojnico prerešetal njega in njegovo mamo, ko sta med bojem bežala v varno zatočišče sosedove kleti. Milančkovi sorodniki so po dolgem poizvedovanju z Anino pomočjo šele pred nekaj leti izvedeli, kako je umrl in da je pokopan v partizanski grobnici v Kočevskih Poljanah.
Po vojni je vsa leta ostala zvesta članica RK. Priključila se je tudi mladim igralcem v Podturnu in tako nastopala v različnih igrah. Pokazala nam je album s starimi, a lepo ohranjenimi slikami. Bila je prava lepotica, kar se še danes vidi. To je zapuščina, s katero se ne more pohvaliti vsak. Učila se je za kuharico v hotelu Union v Ljubljani in tudi v Bohinju. Pa še nekaj nam je razkrila. Že v mladosti se je v njej pokazala pesniška nadarjenost in skrbno je zapisovala besedila, ki so nastajala ob najrazličnejših priložnostih. Veliko pesmi zna na pamet in kar nekaj nam jih je tudi povedala. Prva je bila zapisana 21. novembra 1948, ko ji še ni bilo 23 let. Govori o njeni zaljubljenosti in hrepenenju po ljubezni. To pesem nam je tudi najprej povedala in dovolila, da jo zapišemo.
DEKLETOVO SRCE
V lepoti jesenskega večera sem zrla tja v zeleni gaj.
So šumela drevesa tisočera, se spomnila sem na cvetoči maj.
Rahlo, kakor dih pomladi, ko zavije čez poljane,
lahen vetrček po trati, prebudi vse sladke sanje.
Tako je v srcu mladega dekleta, ko zavije rahel dih ljubezni.
Je duša le za drugega ji vneta, maj cvete ji v srcu od ljubezni.
Cvetko ljubezni v srcu skriva, s trnjem ji obdano cvetje
skriva vse, kar sladko sniva. V srčku malem nikdo ji ne ukrade cvetja.
Ljubezen svojo razkrit ne upa, niti njemu, ki ga ljubi.
Ji vsaka misel je neljuba, da za ljubezen vedel bi kdo drugi.
Ko tako sloni, premišlja, misli le na njega, ki ga ljubi.
Mu v mislih srček svoj pošilja, a on morda že drugo snubi.
Ko drugi govore od njega nič hudega sluteč napake vse njegove,
od bolečine ji solze prestopijo bregove.
Še bolj zapira pot do srčka svojga, a upanje še vedno v srčku nosi.
Boji se izgubit ljubezen srčka svojga, le z očmi ljubezni njega prosi.
Naj povemo, da se je vnukinja Nina za njen jubilej res potrudila. Poskrbela je, da je babica Ana doživela pravo presenečenje. Njene pesmi je dala natisniti in v knjižni obliki jih je dobila v dar.
Anica se je poročila leta 1957 z Ivanom Fabijanom. On je šel v službo, sama pa je ostala doma, gospodinjila, skrbela za otroke in delala na kmetiji. Rodili so se jima štirje otroci, hčerka in trije sinovi. Vsi so že poročeni in ima devet vnukov ter tri pravnuke. Leta 1987 je bila operirana na kolku in po treh letih je ostala na berglah. Tako so za delo na polju morali poskrbeti mož in otroci. Ko so si ti ustvarili družine, je sin Janez s svojo ženo ostal na domu. Leta 2009 je postala vdova in življenje je obrnilo nov list. In kako danes preživlja vsakdan? Z velikim veseljem rešuje križanke, bere, lušči fižol, tre orehe, rada pa seže še po pletilkah in plete šale, kape, nogavice. Ob visokem jubileju si želi le miru in kolikor toliko zdravja, da sinovi družini ne bi bila v breme. Tudi nam je želela vse lepo v novem letu. Ob odhodu smo ji tudi mi zaželeli zdravja in miru ter uživanja v vsem, kar rada počne.
JOŽICA LAMPE, IVANA PELKO, KORK Dolenjske Toplice
