Že jutro in dobra volja udeležencev, sta nakazovala , da bomo preživeli en lep, jesenski dan. Pridružili so se nam tudi prijatelji, Mateja Teropšič, ki še ni v upokojenskih vrstah, s svojo mladostno energijo. Lahko rečemo, da je bilo to tudi medgeneracijsko srečanje. S pohodom smo začeli in končali pri cerkvi Sv. Tilna v Višnji gori. Do Dednega dola smo hodili po asfaltirani cesti. Že v vasi smo začeli hoditi ob strugi potoka Višnjica, ki se polagoma čedalje bolj širi in jo ob koncu vasi objame gozd. Po slabi uri hoje ob potoku, čez brvi nas kažipota ob prvem slapu Višnjica usmerita na dve poti. Težja po lestvi, lažja okoli, ki se kasneje združita. Šumenje vode z oddaljevanjem od njegovega izvira polagoma potihne in se po širši gozdni cesti vzpnemo proti prvemu vrhu na poti Kuclju, ki je s 748 metri najvišja točka pohoda in se nahaja v občini Grosuplje, sicer hodimo po občini Ivančna Gorica. Na prostrani planoti je geodetski stolp, križ in klopca ljubezni, ki ponuja pogled na Triglav z Julijci in na druge vrhove Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp na severozahodu, proti jugozahodu pa seže do Snežnika. Bliže objame vasi pod hribom. Sledil je spust do vasi Gornje Brezovo in bližnjo Kavbojsko deželo ČOŽ. V Kavbojski deželi prav vsak izmed obiskovalcev najde kaj zanimivega zase. Medtem, ko se bodo otroci igrali, se bodo lahko starši družili ob pikniku, se podali na sprehod, uživali v prijetnem lokalu itd. Prijazen sprejem, odlična gostinska ponudba, čudovite stvaritve v lesu, veliko zanimivega, od igral, glampinga, živali v prelepi zeleni dolini.
Vse to in še več, nas je prepričalo, da se vrnemo in navdušimo otroke, vnuke, prijatelje. Pot smo nadaljevali na razgledno Gradišče, kjer stoji križ, informativna tabla, saj je bilo tu prazgodovinsko gradišče, kjer so kopali in talili železovo rudo. Od vasi Vrh, po prijetni gozdni poti smo ob izviru potoka Košce. Tukaj je svet povsem drugačen kot ob potoku Višnjica – kamenje in skale so debelo obrasli z mahom, rastje je bujno. Ozka pot, ki se strmo spušča, ob jeklenici, vodi do drugega 20 m slapa Košce, ki je tudi najvišji lehnjakov slap v Sloveniji.
Še zadnji del poti po makadamu, asfaltni cesti in že smo na izhodišču.
Preživeli smo dan, ki se je zapisal v zgodovino lepega.
Lepo je zapisala Mateja #Važno, da je veselo#, bi rekel moj oči. In za prmej je bilo, danes v prav posebni, drugačni družbi penzionističnega pohodnega društva Dolenjske Toplice…
Veselo in prijetno domače je za prmej res bilo po tej poti slapov.
Elica Pavlič
DU Dolenjske Toplice
(vir: dolenjske-toplice.si)
