Vodja planinske skupine Društva upokojencev Dolenjske Toplice Marjan Markovič po oceni vremenske napovedi kar na hitro pošlje obvestilo: "Gremo!" V soboto, 6. februarja, smo se tako v lepem številu zbrali v Podturnu. Odpeljali smo se na Hrvaško, s ciljem, da osvojimo lep in razgleden vrh Klek (1182 m) na jugu Gorskega kotarja. Pred mejo je sledil prijeten klepet ob kavi, polni pozitivne energije in pričakovanj, saj smo bili nekateri prvič na tem hribu. Odpeljali smo se v smeri Ogulina, do zaselka Bjelsko (625 m) in se po dobro označeni, s snegom pobeljeni gozdni, razmeroma lahki, a strmi stezi vzpenjali do doma, kjer pohodnike tradicionalno pozdravi napis "Dobrodošli v carstvu klečkih vještica". Po krajšem postanku je sledil vzpon na vrh, ki je trajal malo dlje, saj so bile povsem zimske razmere.
Pot je bila snežena, nekje spolzka, mestoma zahtevna, potrebna je bila previdnost. Od doma na vrh vodi steza mimo impozantne previsne stene, kjer se pot odcepi tudi proti vrhu Klečica. Proti vrhu Kleka se pot vzpenja ob sami navpični steni čez nekoliko zahtevnejši usek, kjer se srečamo s prvimi varovali, čez strm teren, mimo platoja za helikopter do grebena do samega vrha. Tam se odpre čudovit pogled na vse strani vse do nam znane Mirne gore.
Močno je pihalo, zato smo se kar kmalu spustili do koče in si privoščili daljši klepet ob malici. Pot je bila na povratku že razmočena, blatna in spolzka, potrebna je bila pazljivost, a pogledi so uhajali na spomladansko cvetje, ki že kuka izpod snega in na kamniti vrh, ki smo ga pustili za sabo. Na povratku smo se nekajkrat ustavili z namenom, da markantni vrh fotografiramo, si ga vtisnemo v spomin, pa vendar z željo, da se še kdaj vrnemo. Narava ima na tem koncu poseben čar, je tako pristna, neokrnjena, deluje skromno, a veličastno v vsej svoji lepoti, nad prostranimi polji, razgibano pokrajino kraljuje Klek, viden daleč okoli. Komaj smo dobro prišli domov, že čakamo na novo Marjanovo sporočilo: "
Pot je bila snežena, nekje spolzka, mestoma zahtevna, potrebna je bila previdnost. Od doma na vrh vodi steza mimo impozantne previsne stene, kjer se pot odcepi tudi proti vrhu Klečica. Proti vrhu Kleka se pot vzpenja ob sami navpični steni čez nekoliko zahtevnejši usek, kjer se srečamo s prvimi varovali, čez strm teren, mimo platoja za helikopter do grebena do samega vrha. Tam se odpre čudovit pogled na vse strani vse do nam znane Mirne gore.
Močno je pihalo, zato smo se kar kmalu spustili do koče in si privoščili daljši klepet ob malici. Pot je bila na povratku že razmočena, blatna in spolzka, potrebna je bila pazljivost, a pogledi so uhajali na spomladansko cvetje, ki že kuka izpod snega in na kamniti vrh, ki smo ga pustili za sabo. Na povratku smo se nekajkrat ustavili z namenom, da markantni vrh fotografiramo, si ga vtisnemo v spomin, pa vendar z željo, da se še kdaj vrnemo. Narava ima na tem koncu poseben čar, je tako pristna, neokrnjena, deluje skromno, a veličastno v vsej svoji lepoti, nad prostranimi polji, razgibano pokrajino kraljuje Klek, viden daleč okoli. Komaj smo dobro prišli domov, že čakamo na novo Marjanovo sporočilo: "
A gremo? Seveda, gremo!"
Pripravila: Elica Pavlič
