S štajerske avtoceste smo zavili v Savinjsko, Šaleško in nato Mežiško dolino, se na poti okrepčali s trojanskimi krofi, čajem in kavo ter pravočasno prispeli na cilj.

Proslava se je začela z glasnim pokanjem možnarjev po okoliških hribih. Janez Stanovnik, slavnostni govornik, nas je pozval k ohranjanju spomina ter k slogi in spravi. Opisal je dogajanja na Koroškem, kjer so potekali zadnji boji 2. svetovne vojne na evropskih tleh. Poudaril je, da zmaga nad sovražniki ni bila samo vojaška zmaga, ampak tudi zmaga vrednot in načel, ki so zapisane v ustanovni listini Združenih narodov. Iz žepa suknjiča je vzel drobno majhno modro knjižico, jo visoko dvignil v zrak in dejal, da bomo lahko uresničevali njene člene, če bomo strpni in bomo v strpnosti spoštovali drug drugega. O spravi je rekel: »Sprava ima dve korenini. Ena je pieteta do žrtev, do mrtvih ne glede na versko ali politično prepričanje, druga je spoštovanje naše preteklosti. Pieteta je nekaj, kar so nam matere ob rojstvu vsadile v našo dušo in srce. Pieteta pomeni, da smo vsaj po smrti vsi enaki in da greši proti osnovnemu zakonu civilizacije tisti, ki kakor koli deli kosti.« Seveda je bil njegov glasen, z dokazi obogaten govor nagrajen z bučnim aplavzom. Ta pa ni bil nič manjši po petju pevskih zborov in recitacijah učencev iz osnovnih šol.

Po končani proslavi smo se na povratku ustavili v vasi Sele pri Ravnah na Koroškem. Pripravili so nam okusno in obilno kosilo in imeli smo kar nekaj časa, namenjenega izmenjavi vtisov in klepetu.

Nad izletom, tokrat nekoliko drugačnim, smo bili vsi navdušeni, saj nam je bilo naklonjeno lepo vreme, vozili pa smo se po skoraj nepoznani in zanimivi pokrajini, v kateri je življenje v glavnem krojilo fužinarstvo, kasneje železarstvo in lesarstvo.

HELENA MIŠA KULOVEC, Krajevna organizacija borcev za vrednote NOB