Zastajal nam je dih ob čudovitih pogledih na vršace in dolino pod nami. Zaustavili smo se na razgledni ploščadi, postavljeni nad 400-metrskim breznom, ki je nastal ob potresu leta 1348. Z gore naj bi na tem delu odneslo kar 150 milijonov kubičnih metrov materiala. Točka se imenuje Rdeča peč (Rote Wand). Kar precej nelagodja je bilo pri večini, ko smo stopili na mrežasto ploščad in se zazrli v globino. Vse pa je bilo poplačano s pogledom v dolino. Res prečudovito.
Nadaljevali smo do parkirišča ter se pripravili za pohod. In smo šli. Ob vstopu so nas table podučile, da smo v naravnem parku, o poteku ture in tudi o zgodovini gore. Podali smo se po makadamski cesti in po nekaj kilometrih zagledali TV stolp. »Pa smo tam,« so ugotavljali nekateri. A ni bilo tako. Kar še kakšna ura je bila potrebna, da smo bili pri kar 165 metrov visokem TV stolpu. Ob njem je od leta 2010 postavljena lična planinska postojanka. Nad njo pa dva vrha. Na nižjem blizu Hudega grabna stoji Nemška cerkev Marija na Kamnu (Maria am Stein ali Nemška kapela). Zgrajena je bila leta 1692 in je navišje ležeča cerkev na vrhu med vsemi starimi cerkvami tega tipa v vzhodnih Alpah. Zgradili so jo rudarji iz Plajberka in spominja na legendo, po kateri se je Marija, sedeča na kamnu, prikazala nekemu pastirju. Od tod njeno ime. Na vrhu Dobrača (2166 m) stoji križ, malo nižje pa Slovenska cerkev (Windische Kapelle), posvečena Marijinemu vnebovzetju. Kapelo je dal leta 1690 zgraditi graščak na gradu Wasserleonburg, baron von Semmler, kot izpolnitev zaobljube. Po drugi legendi naj bi cerkev darovala gospa Semmler, lastnica istega gradu, potem ko je njen gluhonemi sin spregovoril, za kar je prosila Marijo, mati božjo. Vpisali smo se v knjigo in se fotografirali za spomin, nato pa odšli v kočo na toplo in na zasluženo malico. Po okrepčilu in počitku smo jo mahnili nazaj v dolino.
Da pa smo se ognili makadamu, smo se povzpeli še na dva »hribčka«, na 2049 metrov visoki Zwolfernock in 1956 metrov visoki Zehner. Spustili smo se do parkirišča, ker so se šli nekateri sončit na razgledno ploščad z ležalniki, žejni pa v gostilno. Nato smo se še fotografirali pri kombiju in odšli proti domu. Ustavili smo se še v Radovljici, kjer smo si v znani gostilni Lectar privoščili razkošno malico, si ogledali njihov lectarski muzej, se pomudili še pri rojstni hiši Antona Tomaža Linharta, nato pa zares odšli domov. Za to dan smo se naužili dovolj lepot.
DUŠAN KRAŠEVEC, predsednik DU Dolenjske Toplice
