Da dan lahko preživiš na vlaku, se sliši skoraj neverjetno. Pa vendar smo topliški upokojenci dokaz, da je to še kako mogoče. Načrtovan januarski izziv, z vlakom po Sloveniji, je bil ravno na dan, ko se je zunaj naredila prava zima, na dan, ko je iztiril celo vlak malo pred Novim mestom. Pa vendar se je kar devetintrideset članov zbralo na železniški postaji v Bršljinu. 

 

Pripravljeni na vse izzive tega dne, kajti že prvi vlak je zamujal zaradi izrednih razmer. Končno smo se odpeljali proti  Ljubljani. Vlak za Jesenice nas je počakal, saj smo zamujali, tako da načrtovana jutra-nja  kavica v Ljubljani ni bila mogoča. Pa vseeno nas je spremljala dobra volja, tista prava energija, da nas tudi to ni zmotilo. Na Jesenicah ponovno nekaj zapletov z vlakom in prestopom in že smo zdrveli po Bohinjski progi proti našemu cilju, Novi gorici.

Bohinjska proga  je ena najlepših v Evropi. Vožnja skozi Vintgar bi bila v lepšem vremenu zanimivejša, pogledi na Blejsko jezero so se zapirali z snežno meglico. Pa vseeno smo uživali v zimski pravljici, ki pa se je kmalu končala. V Bohinjski Bistrici smo namreč zapeljali v najdaljši železniški predor v Slove-niji, dolg 6.327,3 m in po 10 minutni temi spet zagledali svetlobo in zeleno pokrajino Baške grape. Vožnja ob reki Bači je bila sprav fascinantna. Kar enajst mostov smo prevozili čez Bačo in občudovali njen izliv v reko Idrijco, katera se v kraju Most na Soči izliva v Sočo. Tako je naša spremljevalka posta-la smaragdna Soča, »krasna si bistra hči planin«, kot je napisal Simon Gregorčič. Vožnja po soški doli-ni   nas je pripeljala do Kanala ob Soči, ki stoji na terasi levega brega Soče in pogled na staro mesto jedro z znamenitim mostom je bil prav veličasten. In že smo oddrveli proti Solkanu in seveda preko Solkanskega mostu, ki se nad gladino Soče dviga šestintrideset metrov visoko, z osrednjim lokom s svetlobno odprtino petinosemdeset metrov  in dolžino dvesto dvajset metrov. Je največji kamniti most na svetu Kasneje so bili mostovi betonski. Pogled z mostu na tok Soče je težko opisati, besede so zagotovo premalo, saj samo videno nekako prinese tisto pravo sliko. 

 

Po  devetinosemdesetih prevoženih kilometrih po Bohinjski progi,  preko 28 predorov in tunelov, čez 44 mostov in viaduktov smo prispeli v Novo gorico. Na Trgu Evropa, kjer smo bili v istem trenutku in v Italiji in v Sloveniji je nastala skupna fotografija. Potem pa zaslužena malica in nadaljevanje poti proti Sežani, Divači in Ljubljani.

Splet okoliščin in povratek v Novo mesto, ponovno v zimsko pravljico je bil pred planiranim. Zanimivo, zakaj, pa naj ostane skrivnost. Na koncu je Tone ugotovil, da smo se vozili s sedmimi vlaki. Ja preživeli smo dan na vlaku, ki zagotovo ne bo šel v pozabo.

 

Martina Klobučar