Čeprav je gospa Konvalinka (tako jo nazivamo Topličani) praznovala svojo 90-letnico nekaj dni prej, smo jo predstavniki občine, KORK, zveze borcev in upokojencev obiskali 23. junija na njenem domu v Dolenjskih Toplicah. Voščili smo ji za njen visoki jubilej in se zahvalili za njeno pomoč našim krajanom.

Le kdo ne pozna Majde Konvalinka, te drobne, urne, polne energije starejše gospe, ki jo srečujemo na ulicah in poteh v naših Toplicah? In kdo drug kot njena hči Maša, ki jo najbolj pozna, nam jo lahko tudi najbolj predstavi. Takole pravi o svoji mami: »Mama se je rodila v obrtniški družini Kosovih v Kranju. Življenje ji je potekalo mirno in s starejšim bratom Urošem sta preživljala lepe trenutke v kranjskem centru. Brezskrbno mladost je prekinila druga svetovna vojna. Takrat je ravno končala nižjo četrto gimnazijo in se veselila študija fizkulture v Beogradu. Želja se ji zaradi vojne ni uresničila. Dekleta, ki se niso šolala ali hodila v službo, so Nemci poslali v »Arbeitsdienst« (na prisilno delo), da so kuhala in stregla njihovim vojakom. Temu se je izognila tako, da so ji starši omogočili nastanitev in šolanje na srednji trgovski šoli v Celovcu. Leta 1943 se je včlanila v mladinsko organizacijo in delala za partizane. Njen trud, da bi spravila nekaj francoskih ujetnikov iz Celovca v partizane, se je žal ponesrečil, ker so istega dne, kot je bila dogovorjena akcija, zavezniki bombardirali Celovec in zveza je bila prekinjena.

Po vojni je kmalu spoznala dr. Kostjo Konvalinka, s katerim sta se poročila in najprej dobila hčerko in nato še sina. Živeli smo v Ljubljani, a vse dopuste preživljali v Dolenjskih Toplicah. Začetki njenega prostovoljnega dela pri Rdečem križu segajo v leto 1962, ko je začela s pobiranjem članarine in prostovoljnih prispevkov. Z akcijami zbiranja starega papirja (po dvakrat letno) je zbrala poldrugo tono papirja v eni akciji. Zbrani denar so porabili za revne otroke in za pomoč pri smrtnih primerih. Nudila je pomoč na domovih. Sedaj zbira le še oblačila in druge stvari. Ponovno pa je začela plesti nogavice, ki jih na leto naredi zelo veliko in razdeli ljudem. Za svoje prostovoljno delo ima veliko priznanj, bila je tudi naj prostovoljec leta. Letos so ji podelili državno priznanje za njeno neutrudno prizadevanje prinesti nekaj sreče v domove najrevnejših, bolnih in nemočnih.«

Res ima Majda Konvalinka veliko srce. To bi znale povedati tudi naše krajanke Ivana Pelko, Valčka, Marica Šercelj, Fanika Povše, ki jim velikokrat priskoči na pomoč. Tud sama sem že izkusila njeno dobroto  in pomoč, ko sem nemočna iskala stanovanje za hčerko, ki je šla študirat v Ljubljano. Nehote sem ji na cesti zaupala svojo težavo in v nekaj dneh me je rešila skrbi. Da, taka je Majda Konvalinka. Pri njej so povsod na prvem mestu ljudje, ki potrebujejo pomoč, in šele nato ona.

Uživa v krogu svoje družine, dveh otrok, treh vnukov in dveh pravnukinj. Najraje živi v Dolenjskih Toplicah, kamor se je preselila kmalu po moževi smrti in le nekaj najhladnejših zimskih mesecev preživi v Ljubljani.

HELENA MIŠA KULOVEC