Javno mnenje o domovih za ostarele se je v zadnjih letih precej izboljšalo in v veliki meri preseglo staro mišljenje o domu starejših kot o zadnji postaji, kamor gredo tisti, ki jih svojci nočejo ali ne morejo imeti doma. Sama imam glede tega lepe izkušnje. In tudi to pot, ko smo predstavniki občine, KORK in ZB obiskali Bradačevo Rozi ob njeni 90-letnici, sem bila prijetno presenečena, saj nas je pričakala stoje ob torti, drobcena, lepo urejena in z radovednimi očmi.

Teta Rozi, kot jo nazivamo mlajši od nje, je pred približno dvema letoma morala v dom za starejše občane. Prostor so dobili v Metliki, kamor je morala zaradi vse hujše demence. Pozimi je doživela še kap in prepeljali so jo v bolnišnico, od tam pa po okrevanju v dom v Šmihelu. Ko smo ji voščili, je vsakega od nas z zanimanjem opazovala, obrazna mimika pa jo je izdala, da nekatere še pozna, drugih pa ne. Vsakemu posebej se je zahvalila z nekaj besedami in tedaj smo opazili, da se ji je tudi glas spremenil.

Doma je bila iz številne Šercljeve družine (12 otrok), poročila pa se je s Tonetom Bradačem, ki je tudi izšel iz družine z 12 otroki. Kot mi je povedal Rozin najstarejši sin Tone, ima zato kar 100 bratrancev in sestričen, ena izmed najstarejših njegovih sestričen Antonija Grabnar je letos prav tako praznovala 90 let. 

Rozi ni imela lahkega življenja. S svojimi sedmimi otroki je kmalu postala vdova. Vso skrb je morala posvetiti otrokom, v veliko pomoč pa ji je bil tudi brat iz Meniške vasi. 

Njena mladost ni bila lepa, saj je v njenih najlepših letih pri nas divjala vojna. Preživela je koncentracijsko taborišče na Rabu, bila odpeljana v Gonars … O poti iz taborišča mi je takole pripovedovala: »Med potjo domov so me v Ljubljani ločili od mame, sestre Milke in brata Lojzeta. Sama sem pripotovala v Novo mesto, šla peš v Prečno in tam prenočila pri znancih ene od internirank. Od tam sem šla v Stražo in z vozom Robidove s Sel do Krke. Nato sem se proti domu zelo lačna napotila ob Krki mimo Polja. Tam sem srečala Klinčevega hlapca in Grbeževega fanta, ki sta mi dala velikonočni žegen in me potem spremljala do Meniške vasi. Domov sem prišla na veliko nedeljo. Hiša je bila požgana, živali odpeljane, bika pa so ustrelili. Živeli smo v Jernejčkovi bajti pri Angeli, nekaj časa pa na Selih pri mojih sestrah. Imela sem le dve obleki, ki ju je mama vzela zame s seboj na Rab. Ti dve obleki sem imela potem še doma. Mama je imela le eno žametno obleko, doma pa je dobila eno od Konvalikove, drugo pa od Sitarjeve gospe. Kmalu smo začeli s popravilom hiše. Firšt je dal les za 'cimper', po svojih močeh pa so pomagali tudi vaščani. Ko sem čistila deske na podu, sem stopila na trhlo desko, ki je pod mojo težo popustila. Padla sem naravnost v jasli v hlevu, se napičila na žebelj in si predrla nogo. Drugače mi je niso mogli rešiti, kot da sta dva vaščana stopila vsak na eno stran deske, na katero sem bila pribita, in me enostavno izpulila z žeblja. Rano so mi čistili z arniko, bilo je grozno. Jozlova Kristina pa mi je v rano zatlačila neko žavbo. Po prihodu iz internacije smo se morali javljati na žandarmeriji v Straži. Ko sem se javila, mi je italijanski zdravnik pregledal rano. Naročeno mi je bilo, naj ga dobro opazujem pri delu. Doma sem o oskrbi rane poročala Kristini, Šurlatova Valčka je priskrbela zdravila, Kristina in partizanski zdravniki pa so poskrbeli, da se je rana, čeprav je bila noga preluknjana, zacelila in še danes lahko hodim.«

Ja, res je. Še danes lahko hodi ob pomoči palice. Povsod pa ima s seboj drobno, oguljeno staro punčko. Med darili, ki jih je dobila, in voščilnicami, ki nam jih je prebrala, ji je Ivana Pelko prinesla lepo, veliko, ročno izdelano lutko, s katero si bo teta Rozi polepšala in krajšala dni v domu.

HELENA MIŠA KULOVEC, v imenu Krajevnega združenja borcev za vrednote NOB