"Naša babica je redno vsako nedeljo hodila v cerkev. Vedno je ob isti uri čakala pred hišo, da se skupaj odpeljemo. Najprej je začela vsak dan spraševati, kdaj bo nedelja. Nato je mislila, da je vsak dan nedelja in se lepo uredila, oblekla v »ta'kmašna« oblačila. Kmalu se ni znala več primerno obleči; nataknila si je žabe le na eno nogo, druga ji je visela stran, ruta na glavi ni bila več tako poravnana kot prej, namesto v nedeljske čevlje je bila obuta v copate, okoli vratu pa je imela roza otroški šal. Zavračala je hrano, ni imela apetita. Sprejeli so jo v bolnišnico. Ponoči so jo privezali na posteljo, ker je tavala naokoli. Ko smo jo dobili nazaj domov, ni znala več hoditi. Cele noči se je drla in klicala svoje brate, sestre, očeta, mamo."
Demenca je kronična in napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije. Njeni znaki so postopna izguba spomina in spremljajoče kognitivne, funkcionalne in čustvene težave. V napredujočih stopnjah bolezni je oseba hudo prizadeta in potrebuje čustveno ter telesno nego. Večinoma zbolevajo starejši od 65 let. Podatki Svetovne zdravstvene organizacije razkrivajo, da se vsake štiri sekunde pojavi nov primer demence. Ocenjujejo, da trenutno živi na svetu 35,6 milijona dementnih bolnikov, do leta 2030 naj bi se število podvojilo. Najvišji odstotek prizadetih beležijo gospodarsko razvite svetovne družbe.
Demenca se najpogosteje začne neopazno in počasi napreduje. Velikokrat se zgodi, da mnogi ne razumejo zmanjšanih sposobnosti oseb z demenco in se z njimi sporazumevajo enako kot takrat, ko so bili še zdravi, s tem pa nehote povzročajo vznemirjenost. Oseba z demenco se ni zmožna več prilagajati okolici, zato se mora okolica prilagoditi njej. Pojavljajo se tri glavne vrste simptomov:
- kognitivne težave – vse težje razumejo, se spominjajo, razmišljajo, seštevajo, se učijo novih stvari, govorijo ali presojajo,
- funkcionalne težave – vse težje opravljajo zapletene naloge, npr. kuhanje; sčasoma težje opravljajo povsem osnovne stvari, kot so osebna nega, umivanje, oblačenje,
- čustvene težave – spreminjajo razpoloženje, izgubljajo nadzor nad čustvi, prenehajo se ukvarjati s stvarmi, v katerih so prej uživali ali pa se prenehajo družiti.
Simptomi se lahko okrepijo do te mere, da bolnik ne ve, kdo in kje je, pozabi skrbeti za naravne potrebe, kot so žeja, lakota, odvajanje. Pogosto ne ve, da je že jedel in ponovno seže po hrani.
Kako ravnati z osebo z demenco?
Treba se je zavedati, da je demenca bolezen in ne nekaj, s čimer bi bolniki želeli nasprotovati drugim. Z obolelimi ravnamo kot z vsemi drugimi ljudmi – dostojanstveno, spoštljivo, strpno, mirno, prijazno. Poskušajmo se vživeti v njihov svet in razumeti njihove potrebe, želje, prepričanja, bojazni, jih preusmerjati na nevsiljiv način. Potrebno jih je spodbujati, da opravljajo vse, kar zmorejo, čim dlje, da ohranijo samostojnost. Dobro je, da so okupirani s stvarmi, ki so jim blizu in so jih v življenju radi počeli. Če kakšne stvari ne zmorejo, jim to poenostavimo in razdelimo na več posameznih korakov. Z osebami z demenco se ni treba prepirati, jih prepričevati, zmerjati ali žaliti, če česa ne zmorejo ali naredijo narobe.
Skrb za osebo z demenco predstavlja hudo psihično in fizično obremenitev za svojce, zato tudi oni potrebujejo veliko razumevanja in podpore. O tem se je dobro pogovarjati na glas. Ne smemo se sramovati in zatiskati oči. Govoriti moramo s tistimi, ki so imeli izkušnje z osebami z demenco, z zaposlenimi v domovih za ostarele, obstajajo združenja za pomoč pri demenci.
Špela Sečnik,
dipl. delovna terapevtka
