Sredi počitniškega udobja, 5. avgusta, smo se že navsezgodaj na Pokljuki zbrali vrli godbeniki z vodiči, duhovnikom g. Mirom Šlibarjem, našimi prijatelji in poslušalci, brez katerih ne gre, in požrtvovalnimi nosači velikih godbenih inštrumentov. Željni osvajanja vrhov in polni pričakovanja smo noske pomolili ven iz toplih avtomobilov v mrzlo, megleno, vetrovno in vlažno jutro. Po spodbudnem nagovoru predsednika Boruta Dolinarja in našega glavnega gorskega vodnika Vilijema Kovačiča ter z blagoslovom, ki nam ga je podelil naš duhovni vodja, smo zagrizli v kolena in šli novim zmagam naproti. 

Ah, to vreme! Tokrat ga je zagodlo tudi godbi. Mokri, ne vem, ali bolj od dežja ali bolj od znoja, smo prispeli do Vodnikove koče. Po kratkem počitku in malici je zaigrala Urhova harmonika. Iz nahrbtnikov smo zdaj povlekli inštrumente še ostali in tako z glasbo razveselili nekaj domačih in tujih obiskovalcev naših hribov. Dež je medtem ponehal in z novimi močmi smo nadaljevali pot. Sledilo je še nekaj ur naporne hoje po strmini in pri Kredarici nas je pričakala gosta megla. Po okrepčilu in nastanitvi smo v koči zaigrali kopico slovenskih, dogajanje pa v živo oddajali tudi preko Facebooka. 

Na god Marije Snežne tega dne smo v Njej posvečeni cerkvi imeli čast sodelovati pri sv. maši, ki jo je daroval naš g. Miro. 

Zvečer nas je za hip pozdravilo sonce; ljubo sonce, ki smo ga ves dan težko pričakovali. Večer se je seveda zaključil, kot se taki veseli družbi pritiče. Kdo ve, morda je bila naša godba prva na slovenskem vrhu, zagotovo pa edina s tubo in suzafonom vred brez kakršnekoli pomoči helikopterja. In to je bilo treba proslaviti!

Naslednjega jutra nas je čakal še vzpon na vrh Triglava, od koder se je kmalu zaslišala Godba Dobrova - Polhov Gradec! A najprej smo jo po riti dobili vsi, ki smo vrh osvojili prvič. Čeprav v megli, smo tam ovekovečili naš nepozabni podvig, nato pa je sledil sestop. Previdnosti ni nikoli preveč, zato smo se vračali v dolino počasi in zasluženo ponosni proti večeru prispeli do svojih avtomobilov. 

V naslednjih dneh smo spoznavali, katere mišice v našem telesu vse imamo, predvsem pa smo obujali prijetne spomine na prehojeno pot. 

Jerca Tehovnik, foto: Janez Dolinar