Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
8°C
JUTRI
19°C
7°C
Oceni objavo

V Šentjoštu obnovili del župnišča

V Šentjoštu je že pred leti potekala živahna debata o tem, ali se lotiti obnove župnišča ali ga podreti in zgraditi novega. Na koncu je prevladalo mnenje, da se gre v obnovo samo dela župnišča, tistega, ki je včasih služil kot hlev. Na tak način je bil obnovitveni zalogaj manjši, še vedno pa bi se lahko izdelali prijetni prostori za bivanje župnika, ki ga je Šentjošt po smrti Andreja Severja izgubil. Spomlad, 13. aprila 2018, so se tako pri župnišču v Šentjoštu prvič zbrali fantje in možje, pljunili v roke in se lotili podiranja dela župnišča. Pogovarjali smo z Vidom Klančarjem, ki je bil v času obnove koordinator del.
Vse skupaj se je začelo pred dvema letoma in pol, 2018?

Tako je, 13. aprila 2018. Pred farovžem so se zbrali možakarji in fantje. Da ne gre za naključno druženje se je videlo že na daleč, saj so jim iz rok bingljali krampi, pajsarji, težke macole, štemarce, fleksarce ipd. Čez kakšno uro so že padla garažna vrata, odvažati se je začelo šaro in luščiti pločevinasto streho prizidka. Ko je naslednji dan prizidek padel pod roko bagra nam je bilo jasno: »Začeli smo prenavljati farovž«. Podrti prizidek nam je odprl pogled na atrij med štalo in župnijsko stavbo in čeprav je bilo vse še zanemarjeno, nam je dalo slutiti, da gre za lep prostor. Konec julija istega leta je bila na novo prekrita streha, do zime pa so bila montirana okna. V letu 2019 so bila izvedena groba inštalaterska in zidarska dela v notranjosti, ter narejen ojačitveni venec okoli temelja.

 

Bivanjske razmere v župnišču so bile slabe. Govorilo se je, da bo škofija poslala novega župnika šele tedaj, ko bo obnovljeno župnišče.

Po zimskem počitku je marca letos dokaj miren tok obnovitvenih del 'zmotil' klic iz Ljubljane. Ključarja Petra Kavčiča je poklical g. Franci Petrič iz škofije in rekel: »Letos dobite župnika«. Seveda je bila to zelo vesela novica, sledilo pa je še vprašanje: »Kako gre kaj z župniščem?«. V parih dneh je sledil sestanek gradbenega odbora, na katerem smo se zavedli, da bo treba zavihati rokave. Pripravljen je bil terminski plan in od takrat skoraj ni minil dan, ko se v farovžu ne bi delalo. Na kratko bi lahko povzeli - bolj ko se je bližal 1. avgust, bolj smo delali. Enkrat v začetku julija je prišel situacijo na teren preverit takrat še naš bodoči župnik Franci Kadunc. Ob videnem je bilo opaziti skrb na njegovem obrazu in verjetno je pomislil, da bo ob prihodu v Šentjošt še nekaj časa povedril v starem župnišču. Napeli smo vse sile in do prvega avgusta je bila, razen nekaj malenkosti, zagotovljena (mislil sem zgotovljena - zaključena) mansarda, kjer se je uredilo stanovanje za župnika.

 

Nastal je lep prizidek, pravzaprav dokaz, kako lahko iz odsluženega dela objekta, ki je bil za povrh še hlev in njegovo podstrešje, nastane lepo stanovanje. 

»Štala bo zmerom štala« je na vasi že legendarna izjava tistih, ki niso bili prepričani o smiselnosti obnove župnišča. Ljudje pogosto ne znamo ceniti stvari, ki jih imamo ves čas okoli sebe, kar je na nek način razumljivo, saj nekaj gledaš celo življenje in s tem izgubi pomen, vrednost. Podobno kot doma:) V šali, v kateri je veliko resnice, pogosto rečemo: »Ta domač je ta najmanj vreden«. Na področju obnove lokalne dediščine veliko škode naredijo predsodki, zaradi katerih ljudje mislijo da je obnova predraga, da obnovljeni objekti niso primerni za bivanje, da so nefunkcionalni... kar vedno ne drži. Farovž smo po zaključku obnove večkrat odprli za oglede domačinov. S številnimi sem govoril in veliki večini so jim obnovljeni prostori všeč. Največ štejejo pohvale tistih, ki prvotno niso bili naklonjeni prenovi.

Zanimivo bo, kakšno ime se bo prijelo obnovljenega dela župnišča. Pod farovž oz. župnišče namreč vsi pojmujemo še neobnovljeni del, kjer je bil včasih nastanjen župnik, obnovili pa smo gospodarska poslopja – hlev in svinjake.  

 

Projekt obnove župnišča ni bil samo gradbeni projekt. Gre za velik udarniški projekt na vasi, ki je zahteval prizadevnost mnogih faranov.

V današnjih časih, ko individualizem bije boj z delom za skupno dobro, smo na to lahko ponosni. Gre za enega večjih udarniških projektov na vasi v zadnjih desetletjih. Delo na župnišču je bilo pestro. Mislim predvsem na socialni vidik. Ni šlo samo za fizično in strojno delo. Veliko stvari se je bilo potrebno dogovoriti, uskladiti različne poglede, navaditi na različne karakterje udeleženih, kdaj popustiti, kdaj vztrajati. Med pavzami so tekle močne debate: politika, šport, vaške zadeve, ženske… nič nismo izpustili. Na isto klop so sedli farani, ki se sicer ne srečujejo. V šali, ki pa ni daleč od resnice, smo večkrat rekli, da je delo pri župnišču kot duhovne vaje za moške. Usklajevanje argumentov je bilo pogosto glasno, včasih že na meji spodobnega. A na koncu dneva, ali pa ko so se stvari umirile, smo vsi vedeli, da delamo za isto stvar – vzpostavitev bivalnih pogojev za našega župnika, in ureditev prostorov za župnijske potrebe. Zaradi tega smo bili veseli vsakega, ki je prišel mimo in pohvalil naše delo ali povedal, da se mu zdi kaj od narejenega lepo.

 

Kolikor mi je znano, se na objektu niso mudili samo tisti, ki zahajajo vsako nedeljo v cerkev, ampak tudi ostali?

Obnovljenega župnišča ne bi bilo brez faranov. Na župnišču je tekom prenove delalo okoli 50 prostovoljcev, ki so bili na listi vabljenih. Preko SMS-ov so prejemali povabila na delovne akcije. Nikoli nismo nikogar silili. Kdor je prišel, je prišel. In samo nekajkrat se je zgodilo, da je bilo delavcev premalo. Nekateri so bili pri župnišču skoraj dnevno in žrtvovali ogromno svojega časa. Drugi so prišli nekajkrat. Vsak po svojih zmožnostih in vseh smo bili veseli. Sam sem bil posebej vesel tistih, ki sicer niso prisotni pri mašah in v župnijskem življenju, pa so se vseeno priključili. Posebej vesel sem bil tudi tistih, ki prvotno niso bili naklonjeni ideji za obnovo župnišča, pa so vseeno pomagali – z delom, orodji, materialom ali finančno.

Ne smemo se slepiti, da začetki razmišljanj o urejanju bivanjskih razmer za župnika niso bili zaznamovani s spori glede izbire med novogradnjo ali obnovo župnišča. Vsi smo imeli skupen cilj, da se zagotovi primerne prostore za bivanje župnika, različni pa so bili pogledi, kako do tega priti. Upamo, da je naš skupen cilj dosežen in da je župnik zadovoljen s svojim stanovanjem.

 

Lahko poveste kaj o statistiki opravljenih del?

Od začetka obnovitvenih del do 1. avgusta, ko je prišel naš novi župnik, je bilo na župnišču opravljenih skoraj 6.000 delovnih ur. V to ni všteto delo obrtnikov, ki so ga brezplačno opravili doma in čas, porabljen za organizacijo dela, prehrano, sestankovanja, pripravo projektov itn. Vseh prostovoljcev smo našteli malo manj kot 100, tistih, ki so proti koncu del večkrat generalno počistili celotno župnišče pa še 30.  Za prehrano na večjih delovnih akcijah je skrbelo 23 gospodinj, ki so nas pogostile doma ali v župnišču. Kosila in malice so bili vedno prijetno doživetje, zaznamovano z dobro hrano in prijetno družbo gospodinj in ostalih domačih.

Bogu smo lahko hvaležni, da se v vsem času obnove ni zgodila niti ena večja delovna nesreča. Nekajkrat je bilo zelo blizu, Tadej pa je preizkusil, kakšen je občutek, ko ti čez stopalo zapelje gosenica bagra. A se je to k sreči končalo brez hujših posledic.

 

Verjetno je težko oceniti, koliko sredstev je bilo prihranjenih s takim načinom dela?

Ko smo ob zaključku del potegnili črto, smo bili tudi sami presenečeni, kako nam je to uspelo. Do prvega avgusta je bilo porabljenih približno 70 tisoč €. Delno so bili stroški kriti iz župnijske blagajne, slabo polovico pa so zbrali farani s svojimi prispevki. Trudili smo se, da smo z zbranimi sredstvi ravnali odgovorno. Dobrih 5 tisoč € smo uspeli na dveh razpisih pridobiti tudi od občine, ki se ji za to zahvaljujemo.

 

Obnova dela župnišča je končana, zunanja ureditev pa še ne?

Res je. Zunanja ureditev trenutno ni prioritetna. Lotili smo se samo stvari v okolici, ki jih je bilo zaradi same obnove župnišča nujno potrebno storiti. Predvsem gre za niveliranje terena okoli župnišča, s katerim smo rešili problem odvajanja meteornih vod, na severni in vzhodni strani pa z nekoliko večjim posegom pridobili parkirna mesta. Na jugovzhodni strani smo naredili tudi manjšo zatravitev, saj imamo okoli župnišča in tudi nasploh v Šentjoštu že preveč zabetoniranih in asfaltiranih površin. Na mestu zatravitve bo verjetno zasajeno še kakšno drevo. Za ostalo okolico, predvsem zelo velik farovški vrt, smo si pustili še nekaj časa za premislek, saj bo treba na stvari gledati celovito, predvsem v navezavi na reševanje dokaj neurejenega vaškega jedra. Kratkoročno zaenkrat načrtujemo urediti del južne strani, kjer se bo prostor atrija s tlakovanjem podaljšal proti cesti. Tako bo na travniku med spodnjo in gornjo cesto kot podaljšek atrija nastal pomol, na njem pa se bo verjetno zasadilo lipo. Vse skupaj bo delovalo kot manjši trg.

Z urejanjem okolice župnišča moramo biti previdni, saj bomo s tem posegli v urbanizem vaškega jedra, ki ga je treba reševati celovito. Župnišče namreč ni običajna hiša na gradbeni parceli, okoli katere postaviš ograjo. Postavljen je na zelo izpostavljeno lego v vasi.

 

Pod črto: opravljeno je bilo veliko delo, fara je za nagrado dobila novega župnika. Marljivost faranov je pokazala, da so si ga zaslužili.

Na tem mestu bi morala slediti zelo obsežna rubrika poimenskih zahval, ki jo zaradi dolžine in strahu pred nepopolnim seznamom raje izpustim. Izrekamo samo res velik Bog lonaj vsem, ki so se trudili s pripravo projektov, organizacijo dela, delom na župnišču, delom doma v delavnicah, kuhanju kosil, pospravljanju starega župnišča in na koncu tudi obnovljenega župnišča. Bog lonaj tistim domačinom, ki so samoiniciativno prevzeli celotne sklope del, jih sami organizirali in za to porabili ogromno časa. Bog lonaj tudi obrtnikom. Domači obrtniki so v veliki večini vsa dela opravili brezplačno, obrtniki od drugod, pa so se v večini odpovedali delu plačila, ko so videli prizadevnost domačinov pri obnovi. Bog povrni tudi vsem, ki so po svojih močeh finančno podprli projekt obnove, ali pa so nas podpirali samo moralno ali s skritimi molitvami. Hvala za potrpežljivost pa je treba reči tudi vsem ženam, katerih možje bi imeli tudi doma dosti dela oz. bi čas porabljen pri župnišču lahko namenili domačim.

 

Gašper Tominc, foto GT in arhiv organizatorja

 

Oglejte si tudi