Živa in sveta daritev
Pesmi je sledil pozdrav domačega župnika Bogdana Oražma, ki ni skrival navdušenja nad polno cerkvijo veselih ljudi. Vsem zbranim je zaželel dobrodošlico, posebno vsem sobratom duhovnikom ter prijatelju Pedru Opeki. Besede zahvale je namenil pokojnemu akademiku dr. Jožetu Trontlju, čigar zasluga je obisk in maševanje Opeke v Polhovem Gradcu. Slovenec s prijetnim argentinskim naglasom je v pridigi potem povzel bistvo beril ter zgodbi prenesel v vsakdanje življenje. Dejal je, da je tudi sam, čeprav ga ljudje večkrat naslavljajo z velikim človekom, kot vsi, pred Bogom majhen. Posebno majhnega se je počutil, ko je prvič prišel na smetišče na obrobje glavnega mesta Madagaskarja Antananarivo ter tam zagledal ljudi, ki so se tepli za smeti. Takrat si je dejal: "Tu je treba nekaj narediti, Bog namreč ne zapusti nikogar, tako tudi teh ljudi ni zapustil." Našel je svoje veliko poslanstvo. Okrog sebe je začel zbirati ljudi ter jih učiti. Pokazal jim je, zakaj imajo roke in noge – da delajo. Na smetišču je začel biti boj za človečnost teh ljudi. V nekaj letih je čudežno uspel iz popolnega kaosa narediti mesto z vso infrastrukturo – bolnišnico, šolo, igriščem, smetiščarjem pa vrniti dostojanstvo. Pričevalec se je Bogu zahvalil, da ga je določil za orodje med reveži, tako kot tudi polhograjskega misijonarja Janeza Krmelja, na katerega smo njegovi sokrajani upravičeno ponosni, ter misel zaključil z željo, da vsi postanemo misijonarji v svoji okolici. V nadaljevanju bogoslužja so se župljani simbolično spomnili praznovanja misijonarjeve 40-letnice mašništva ter se Gospodu zahvalili za njegove darove in ga prosili za zdravje ter moč pri nadaljnjih korakih. Obred so dopolnjevale vesele malgaške in slovenske pesmi v izvedbi malgaškega ter župnijskega mladinskega pevskega zbora, obogatilo pa ga je liturgično sodelovanje.
Pričevanje: "Za te ljudi grem po svetu iskat pravičnost!"
Prisotnost Pedra Opeke je župnik Bogdan izkoristil še za pogovor po maši. Opeka je zelo živo odgovoril na vprašanja nekaterih navzočih. Spregovoril je o svoji mladosti ter zgledu, ki ga je imel v družini, o svoji odločitvi za duhovniški poklic ter življenju v slovenski skupnosti v Argentini. Zbrane pa so posebej nagovorila pričevanja. Opisal je, kako mu je uspelo malgaše s šolo, delom in disciplino naučiti premagovati revščino. Nekoč sem se vprašal: "Kaj naj delamo?" Odgovoril pa sem si: "Bog nas je na hrib, ki sestoji iz granita, poslal, da tolčemo kamen in ta kamen je za nas postal vsakdanji kruh." Kamnolom, v katerem so naredili tudi čudovito katedralo, danes predstavlja njihov ponos. Z večdesetletnim delom je Pedro Opeka spoznal globljo plat teh revežev, iskrenost, pridnost in pogum, zato, kot je dejal, "grem za te ljudi danes na konec sveta iskat pravičnost". Mnoge je presunila tudi zgodba o novorojeni deklici, ki ji je podgana pojedla nos. Krvavitev jim je uspelo ustaviti. Deklica je sicer otroštvo preživela brez organa, a kot nekajletno punco so jo poslali v Evropo, kjer so ji z operacijo prišili nov nos ter ji tako podarili nov obraz in novo življenje. "Takšnih zgodb je na sto tisoče in hvala Bogu in dobrim ljudem za vaše prispevke in darove, s katerimi misijonarji delamo čudeže in ljudem vračamo dostojno življenje," so preko večera iz ust misijonarja večkrat odmevale iskrene besede zahvale.
"Velik v besedi in mogočen v dejanjih"
S temi besedami je Pedra Opeko opisal dr. Jožeta Možino, ki je prav tako prisostvoval dogodku. Župnik Bogdan je namreč izzval nekatere navzoče, da so spregovorili o misijonu na Madagaskarju ter slovenskih misijonarjih na tem rdečem otoku. Stane Kerin, direktor Misijonskega središča Slovenije, je med drugim povedal, da je eden od najbolj fascinantnih dogodkov na Madagaskarju doživeti sveto mašo, pri kateri ljudje plešejo in pojejo več ur ter na ta način slavijo in hvalijo Gospoda. V podobnem duhu se je tudi v Polhovem Gradcu zaključil večer, ki bo odmeval še nekaj časa in bo navdih za mnoge besede, dejanja in dobra dela ljudi, ki so se nas besede Pedra Opeke vsaj malo dotaknile.
Nadja Prosen Verbič
Foto: npv
