V soboto, 4. oktobra, je v koči na Ravneku potekala predstavitev misijona na Madagaskarju, kamor sta se odpravila člana planinskega društva Blagajana – oče Uroš in sin Blaž Malovrh. 
V sobotnem večeru sta delila dragocene vtise o delu na misijonu Janeza Krmelja na Madagaskarju. Dogodka se je udeležilo veliko ljudi, ki so z zanimanjem prisluhnili pripovedi o izkušnjah in dogodivščinah s potovanja in dela na oddaljenem otoku v Afriki. 
Pobuda za odhod je nastala spomladi, ko je Janez Krmelj ob pogovoru z Urošem Malovrhom dejal, da ima težave z mobilnostjo na misijonu. Njegov štirikolesnik na bencin je zaradi slabe kakovosti goriva in zahtevnih poti hitro odpovedal, zato je padla ideja o predelavi na električni pogon. Zaradi tehničnega znanja in izkušenj s podobnimi projekti je bil Uroš povabljen k sodelovanju pri odpravi skupine POTA, kar je tudi sprejel. S sinom Blažem sta se odpravi pridružila konec avgusta in na Madagaskarju ostala do 23. septembra.
Priprave na pot so bile zahtevne in časovno napete. Vse težje dele materiala je bilo potrebno poslati s kontejnerjem, zato so morali natančno načrtovati način predelave. Poleg teh priprav so poskrbeli še za cepljenja, zdravila proti malariji in urejanje vseh potrebnih dokumentov. Stroške poti, ki so znašali okoli 1300 evrov, je vsak udeleženec kril sam. 
Najzahtevnejši del odprave je bila predelava štirikolesnika. »Četrti dan so se kolesa zavrtela na elektriko in peti dan je sledil test vožnje,« je povedal Uroš. Delo je opravljal ob pomoči domačinov in sina, pogosto v težkih razmerah, brez elektrike in z omejenim orodjem. Poleg tega sta s sinom sodelovala pri postavitvi sončnih celic in črpalke za vodo ter pri izdelavi baterijskih hranilnikov. Ekipa je na misijonu pomagala tudi pri izdelavi pohištva in montaži video nadzora v bolnišnici. 
Življenje na Madagaskarju se bistveno razlikuje od zahodnega sveta. Domačini živijo preprosto, večinoma od kmetijstva, in pogosto ne razmišljajo o prihodnosti, ampak le o tem, kako preživeti do naslednjega dne. Hrana za domačine je skromna – glavnina obrokov je riž in maniok (podobno kuhanemu kostanju), meso je redko. Tudi higienski pogoji so skromni, tuši pogosto ne delujejo, voda je omejena, tople vode ni. Kljub težkim razmeram domačini ohranjajo nasmeh in prijaznost, njihovo petje pri mašah pa je navdihujoče. 
Malgaši so znani po svoji prijaznosti, odprtosti in iskrenih nasmehih. Posebej izstopajo otroci, ki z veseljem pritečejo pred fotoaparat in se pustijo ujeti v objektiv. Glasba ima v njihovem vsakdanu pomembno vlogo – petje v cerkvi pogosto odmeva s presenetljivo ubranostjo in toplino. Ker je malgaščina precej zahteven jezik, komunikacija običajno poteka s pomočjo tolmačev ali domačinov, ki jezik bolje obvladajo. Le redki govorijo angleško, nekateri pa poznajo celo nekaj slovenskih besed, kar pogosto poskrbi za nasmeh in občutek povezanosti. 
Srečanje s Pedrom Opeko, znanim slovenskim misijonarjem, je bilo, kot pravita, posebno doživetje. Njegova preprostost in predanost delu sta pustili močan vtis. Na Madagaskarju je vsak dan potekal po ustaljenem redu – od jutranje maše do večernega počitka. Nedelje so bile namenjene počitku in spoznavanju okolice. 
Izkušnja je pustila globok pečat. Smrt mladih zaradi bolezni, ki bi bile v razvitem svetu lahko preprečene, je popotnike močno pretresla. A kljub težkim trenutkom so na otoku doživeli veliko lepih stvari – toplino ljudi, veselje otrok in občutek skupnosti. Po vrnitvi je Uroš priznal, da je bilo težko zapustiti domače, a se hkrati tudi težko posloviti od Madagaskarja. »S tritedenskim bivanjem med malgaši se šele zaveš, kakšen privilegij imamo, da smo se rodili in živimo v zahodnem svetu, ko mladi ljudje ne umirajo zaradi diabetesa ali sepse,« še dodaja Uroš. 
Takšna izkušnja je dragocena za vsakogar, ki želi prispevati s svojim znanjem in delom. Na Madagaskarju se najde prostor za različne poklice – od mizarjev, zidarjev, električarjev in kmetov do vseh, ki so pripravljeni pomagati s srcem. Na vprašanje, ali se bo tja še vrnil, je Uroš brez obotavljanja prikimal.

Manca Dolinar, Uroš Malovrh

Foto: U. M.