"Sveta Elizabeta – prosi za nas!" je govoril napis na mlajih pred cerkvijo, ki je naznanjal praznik. Okoli nje se je zbrala množica župljanov in romarjev ter počastila slovesnost. Sledila sta pozdrav domačinov in kratek zgodovinski uvod, ki je zbrane podučil, da se nahajajo pred zgodovinsko izjemno pomembno in bogato zgradbo. "Cerkev svete Elizabete Ogrske se v virih omenja že leta 1436, prej kot večina cerkva v polhograjski župniji. V slovenskem merilu ima dve pomembni umetnini, fresko Svete Nedelje na južni strani in spomenik rodbine Khisl v prezbiteriju. Freska, izdelana med letoma 1520 in 1530, prikazuje vsakdanja opravila tedanjega časa in naj bi ljudi poučila, česa naj ne bi delali v nedeljo," je bilo slišati iz zapisa Milke Bokal.

Zob časa in vse, kar ta prinese s seboj, je cerkev, ki nas ob pogledu na polhograjsko dolino pozdravi z desnega brega, tako načelo, da je bila potrebna celovite obnove. Del so se lotili leta 2001 – uredili so drenažo, zamenjali kritino na celotni cerkvi in napeljali strelovod. Leta 2004 se je začelo odbijanje ometa in druga dela, ki so bila potrebna za obnovo fasade ter kamnitega portala na vhodu. Veliko zahtevnega in nepredvidenega dela je prinesla obnova prezbiterija; tam so obnovili poslikave in vitraže, zamenjala so se stekla oken in drugo. Dela so zahtevala dodatne stroške in čas. Tako so se šele spomladi 2013 začela opravila, povezana s fasado. Pri vseh naštetih delih je sodeloval gradbeni odbor, ki ga je vestno in požrtvovalno vodil Jože Dolinar. Ta se je ob tej priložnosti v imenu odbora s spominsko zahvalo zahvalil vsem podjetjem in domačinom, ki so pri obnovi cerkve sodelovali s prostovoljnim delom, za kar je bilo opravljenih 1.868 prostovoljnih ur, z denarnimi ali materialnimi sredstvi.

Sledil je obred blagoslova obnovitvenih del, ki ga je opravil polhograjski župnik Bogdan Oražem ob asistenci diakona Sama Športe in ministrantov. Po blagoslovu, ki je potekal pred obnovljeno cerkvijo, so se zbrani v procesiji odpravili okrog cerkve in nato vstopili vanjo ter se udeležili nedeljske maše. Veselo praznovanje in druženje ob pijači in pecivu se je po maši še nekaj časa nadaljevalo, nato pa je ozaljšana podružnična cerkvica sv. Elizabete na Podrebri spet stala sama – toda le na videz, v ponos kraju in ljudem.

Nadja Prosen Verbič

Foto: npv