Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sreda, 24.10.2018

delno oblačno
Danes bo sončno, na severu in severovzhodu občasno pretežno oblačno. Predvsem v Prekmurju bo lahko popoldne ali zvečer padla kakšna kaplja dežja. Čez dan se bo krepil veter severnih smeri, ki bo močnejši zlasti v višjih legah severovzhodne in severne Slovenije. Najvišje dnevne temperature bodo od 16 do 22 °C.
7°C | 22°C
četrtek, 23.10.2018
4°C | 15°C
petek, 25.10.2018
6°C | 18°C
sobota, 26.10.2018
10°C | 18°C
nedelja, 27.10.2018
12°C | 18°C
Opozorila
Sreda, 24.10.2018 ob 6h
Dodatnega opozorila ni.
7°C
22°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Šport

Prijatelj z večnim nasmehom: Pavle Kozjek, ......


ŠPORT

| |
26.07.2018      11:05
A A

Prijatelj z večnim nasmehom: Pavle Kozjek, 1954–2008



Deli:

Pavle Kozjek velja za enega najboljših svetovnih alpinistov, še posebej je slovel po vzponih v Andih. Njegova alpinistična kariera je neverjetna, saj je plezal tri desetletja in vedno presenečal z drznimi vzponi, kot je na primer jugozahodna stena Čo Oju 2006 (solo vzpon). Po vzponih v domačih gorah, Alpah in Dolomitih se je 1983 udeležil prve himalajske odprave, v naslednjih letih pa je plezal v različnih stenah sveta, od kalifornijskega El Capitana in patagonskega Cerro Torreja do Himalaje in Karakoruma. Na sedemnajstih odpravah je splezal na štiri osemtisočake, tri sedemtisočake in vrsto šesttisočakov in opravil okrog 1100 vzponov, od tega mnogo tudi sam. V zgodovino slovenskega alpinizma se je vpisal leta 1997, ko je kot prvi Slovenec osvojil Mount Everest brez dodatnega kisika. Pavle se je smrtno ponesrečil med plezanjem na gori Muztagh Tower v Pakistanu (7273 m). Postal je slaven svetovno znan alpinist, doživel udarce, ozebline, ampak vedno je zmagoval, vse do takrat, ko se mu je odlomil skalnat leden previs in odšel v globino ledene tišine.


Zgodba alpinista

Pavle takole pripoveduje o svojih zgodbah: "Rodil sem se v Mačkovem grabnu v zeleni dolini blizu Ljubljane na skromni hribovski kmetiji. Moja dolina mi je bila najlepši kraj na svetu. Že v krušljivih skalah nad domačo hišo sem ugotovil, da me gore privlačijo z neustavljivo močjo, da jih čutim pod prsti. Poti nazaj ni bilo več. Ni mi bilo težko vstati ob štirih zjutraj, da sem prišel do cilja nekje v gorah. Včasih sem bil tako utrujen, da sem se komaj privlekel domov. Alpinizem je bil v začetku 80. v Sloveniji zelo popularen. Imeli smo tradicijo alpskega naroda. Imeli smo znanje, voljo in ponos, da se svetu dokažemo kot majhen narod, ki je na področju alpinizma lahko velik. Tudi desetmetrski padec ne bi bil nič posebnega, če ne bi pristal z obrazom v steni. Nihajoč na vrvi sem s strahom otipaval bolečo glavo, razbit in zlomljen nos ter na pol odtrgano obrv, ki mi je zastirala pogled. Bela majica je bila v trenutku popackana s krvjo. Slavc je rekel: 'Ne bo hudega.' In sva šla naprej do vrha. Nekoč sva plezala tudi z Andrejem Štremfljem. A že prvo noč naju je presenetilo nenadno snežno neurje. Na strmem ledu nisem mogel obleči višinske obleke, bil sem brez derez, dve uri neurja s hudim vetrom pa je bilo dovolj, da sem ostal kot prazna vreča brez vsake moči in energije. Popolnoma premražen sem s težavo sledil Andreju. Vedel sem že, da bo hudo. Noge in nogavice so bile primrznjene na čevlje, prsti na nogi trdi, kot bi bili iz lesa." Pavle na začetku knjige Življenje alpinista pravi: "Uresničila se mi je še ena velika želja. Everest brez dodanega kisika. Samotna panorama, ki sem jo občudoval s strehe sveta ostaja med najmočnejšimi vtisi mojega plezalnega življenja. Plezanje ni več edina stvar v mojem življenju, a še vedno mi gredo mravljinci po hrbtu, ko pod prsti zatipam dobro skalo ali ko cepin zapičim v dober led nad previsom."


Pavletovi prijatelji in alpinisti pripovedujejo o njem

Marjan Žiberna
Pavle Kozjek se je z alpinizmom ukvarjal polna tri desetletja, veliko večino tega časa na vrhunskem nivoju,  25. avgusta 2008 pa se je smrtno ponesrečil med plezanjem na 7273 m visokem Mustagh Towerju. Pavle je o svojih vzponih od začetka 80. let prejšnjega stoletja vedno pisal za domače in tuje časopise in revije. V teh zapisih ni bilo nikoli niti trohice samopoveličevanja, pač pa veselje nad življenjem, humor vedrega človeka. Še so živi spomini na skupne ure, ko smo bili privezani na isti vrvi, na bivake v dolgih ledeno mrzlih nočeh, na skupne poglede z osvojenih vrhov, spomini na poležavanje na sončnih tratah vrh preplezanih sten.


Dušan Jelinčič

Ko sem izvedel za Pavletovo smrt v Karakorumu, prav v krajih, kjer sva skupaj plezala, sta se mi v podzavest  mimo skeleče bolečine vselili dve drobni besedi: svoboden človek. Zdaj vem, da bo kljub temu da knjige ni napisal do konca, ostal svetel lik  velikega alpinista, velikega človeka.


Viki Grošelj

Pavleta sem spoznal na začetku 80. let v najinem skupnem alpinističnem oddelku Ljubljanjske matice, kjer smo takoj opazili njegovo plezalsko nadarjenost. Najina prva skupna odprava je bila leta 1996. Nekoč sva bila vsa onemogla na višini 7400 m v globokem snegu strmega pobočja. Med vračanjem se mi je udrlo v skrito razpoko in le z njegovo pomočjo mi je nekako uspelo priti ven. Ko sem se mu skušal zahvaliti, se je le zadržano nasmehnil in rekel: "Viki, saj ne gre, da bi te kar tukaj pustil." Biti s Pavletom na visoki gori, strmeti v morje vrhov pod sabo, čutiti utripanje lastnega srca in doživljati nesebičnost gorniškega prijatelja, ki se staplja v čisto veselje do življenja, je postajalo zame vse bolj dragoceno darilo.

 

Damijan Meško
Pri preizkušanju plezalskih sposobnosti je Pavle splezal najtežje smeri, tako da so ga celo nosači občudovali. Drugi dan. Tam v steni je visel privezan človek,  ki so mu planinske kavke izkljuvale obraz, tako da se je njegova bela lobanja bleščala z vrvi. Obleka je bila obledela od sonca, vetra, snega in plazov. Ko smo se pogovarjali o njem, je Pavle rekel: "Tisti revež v steni."


Peter Podgornik
Na božični večer sva iz alpinistične opreme naredila božično drevesce. Najine misli in želje so potovale k domačim in prijateljem, oči pa so bile rahlo vlažne.


Iztok Osojnik
Način, kako je ponavadi izpeljal svoje načrte, je name vedno napravil močan vtis. Alpinizem, vsaj tisti vrhunski, je še vedno stvar plezalskega duha, ki ga vrhunski alpinist goji v sebi. Pavle ga vsekakor je.


Marjan Kovač
Na slemenu čakam Pavleta, ki je začuda zaostal. Ko me dohiti, prizna, da čuti posledice včerajšnjega kolesarskega maratona. V glavi se mi še vedno vrtijo slike čudovitega sončnega zahoda. Misli mi blodijo sem in tja, ko se mi zazdi, da nekdo kolovrati okrog šotora. Ko odprem zadrgo, v notranjost posveti bledikava svetloba. Pavle je! Vrača se z vrha! Vse je opravil! Stisk roke in trenutek veselja po dobro opravljenem vzponu. Zaželi vse dobro in se na hitro poslovi. V enem od praznih sosednjih šotorov preživi mrzlo himalajsko noč.


Miha Lampreht
Če bi bil skladatelj, bi napisal simfonijo za prijatelja. Čutim, kako odprto in bogato bi zveneli registri. Nenapisana in nedokončana simfonija je poskus orisa moža, ki je vedel, kaj hoče, vedel, kako uresničiti del lastnih sanj, hotel skozi lastna vidna in nevidna polja rdečega maka. Na nek način bi zamrznil spomin na Pavleta, ki smo ga poznali  prijatelji, soplezalci, tovariši, sodelavci.

Urša Kozjek (Pavletova sestra)
Pri nas je bilo šest otrok pa starša in stara mama in nas je bilo devet. Stare mame se še dobro spomnim. Zob ni imela. Največ je jedla suhe krhlje in sok. Od nas je najraje imela Pavleta. ,,Palče, Palče, kje si spet?,,  Vedno ga je iskala, ker se ji je rad kam skril. Že nekoč smo iz našega grabna radi hodili na Grmado na našo skalnato lepotico. Včasih smo šli vsi, ata, mama in otroci, kar od hiše po našem bregu  in stezah do vrha. Čez leta pa še na Triglav. Leta so tekla in Pavle je šel na gimnazijo na Vič. Spremenil se je, postal je dolgolas, bitles, nosil je ozke hlače, ki so se spodaj razširile na zvonec. Sploh je bil faca, imal je radio Luksemburg in skupaj z njim sem lahko poslušala Bitle, Stonse. Pavle je bil vedno dobre volje. Ko se je srečal s prijatelji alpinisti doma, je do onemoglosti razčlenjeval in razlagal o vzponih, komentiral vsak oprimek. Njihov in naš žur je trajal do jutra. V tem podoživljanju je neskončno užival in snoval nove načrte. Vse je počel s srcem in iz srca. Ko običajno ob nedeljah namenim svoj korak proti Grmadi, se zalotim, kako prisluhnem v pričakovanju, da se bo Pavle, tako kot nekoč, v lahkem teku nenadoma pojavil izza ovinka in me vprašal: "A greš na Grmado?"

Nada in Ana Karin Kozjek (žena in hči)
Spoznala sem ga v Kamniških Alpah. Kmalu potem sta se najini poti, ki sta se takrat bežno dotaknili, povezali. Zdaj že dolgo vem, kaj me je potegnilo k njemu. Občutek svobode v bližini, ki nam pomaga razpeti krila in poleteti do obzorij, za katera poprej nismo vedeli. Z leti sva vedno bolj čutila, koliko si pravzaprav dajeva. Posebna zgodba pa je bil njegov odnos z Ano Karin (hči). Imel jo je neizmerno rad. Ko je bila še čisto majhna, jo je nežno jemal v roke in jo držal kot posebno dragocenost. Bolj, ko je Ana Karin odraščala, lepše ju je bilo gledati. Skupaj sta prepevala in se veliko smejala. Ko je poleti nenadoma hudo zbolela, je bil tako prizadet, kot ga nisem videla še nikoli v življenju. Ko se je njeno stanje popravilo, ga je k sebi ponovno pritegnila stena. Temu klicu se nikoli ni mogel upreti. Kot vedno je bil tako močan, nepremagljiv, da mi je vzbujal strah. V njegovi zadnji steni je ta bojazen postala resničnost. Ostal je tam, kamor je moral oditi. Pavle, hvala, da si del življenja delil z nama.

                                     

Pavle je zapisal: "Moja dolina mi je bila najlepši kraj na svetu." Kako rad je dirkal na Grmado. Gredoč je po svoje pozdravil Lisičjo skalo, svoje prepadne stene Strmce, Malo Grmado in vrh. Na široko je videl najlepše griče in grabne. Kot da so se mu približali do srca: Jelovčnikov skrivni laz, Štirmoževe njive in bregovi, kozolci v grabnu. Nazaj grede je doma nad kozolcem  še enkrat pozdravil Grmado in domače, ogljenica mu je zadišala zadaj izza vrta in odhitel je naprej. Spet so ga vabile skale. Že leta, ko Pavleta ni več, imajo pohodniki svojo pot: šola–Mačkov graben–in naprej. Pohodnikov bo vedno več in bodo pripovedovali: "Tukaj se je rodil naš prjatelj z večnim nasmehom – Pavle Kozjek."

Zbral in uredil  Jože Praprotnik




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Dobrova-Polhov Gradec!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!