Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

DANES
25°C
18°C
JUTRI
28°C
19°C
Deli
4097

Pol stoletja šentjoške smučarije

Mineva 50 let od prve vlečnice v Šentjoštu, ki je bila postavljena na hribu nad današnjo šolo – na Brinovcu. Postavili so jo domači športni zanesenjaki, ki so kopirali tovrstno napravo na Ulovki. Danes smučišče doživlja razcvet, kot ga še ni nikoli: na sončno januarsko nedeljo je smučišče obiskalo toliko smučarjev, da so začasno prekinili prodajo kart.

16. decembra lani se je prvič v tej smučarski sezoni zavrtelo kolo otroške vlečnice na malem družinskem smučišču v Šentjoštu. Pomanjkanje snežnih padavin in razmeroma visoke temperature so botrovale dejstvu, da je velika vlečnica mirovala do 12. januarja, ko je zemljo prekrila prva višja snežna odeja v letošnjem letu.


Če bi se radi nasmučali, pridite med tednom

Kot pravi vodja smučišča Robert Oblak (ŠD Šentjošt), se najbolj izplača priti popoldne med tednom, kajti med vikendom je smučišče še enkrat ali dvakrat številčnejše obiskano. »Med tednom smuča okoli 50 smučarjev vseh starosti. Že zdavnaj niso to več samo domačini, pač pa prihajajo iz širše okolice, celo s Krasa, iz Trsta, Idrije, Škofje Loke … Imeli smo celo nekaj tujcev, ki so prišli k nam preko ljubljanskega TIC-a.« V soboto in nedeljo obisk naraste tudi do okoli 200 smučarjev, poleg njih pa pridejo še naključni sprehajalci in radovedneži, tako da je na smučišču pravi vrvež.

 

Zelo dobro obiskani smučarski tečaji
»Mala smučišča v Sloveniji opravimo okoli 70 % vseh začetnih tečajev, torej skrbimo za smučarsko opismenjevanje najmlajših in naše smučišče ni nobena izjema. Imamo tim približno 12 učiteljev, ki vsak teden naučijo po okoli 60 otrok smučanja: dopoldne so to otroci iz vrtca, popoldne pa še ostali otroci. Trenutno, to je v prvi polovici februarja, poteka že 9. skupinski tečaj, hkrati pa vsak dan potekajo tudi individualni tečaji. K nam zelo radi prihajajo, ker na štiri ali pet otrok pride po en učitelj, kar zagotavlja končni uspeh in bolj oseben pristop,« pravi Oblak in dodaja, da se številni vračajo tudi na nadaljevalne tečaje. »V letošnji sezoni smo domačinom, šentjoškim faranom, omogočili brezplačno smuko skozi celotno sezono, s tem pa smo dobili tudi več prostovoljcev, ki so prepotrebni za nemoteno obratovanje smučišča.« Zelo prav pa smučišču pride tudi snežni top, ki so ga kupili pred dvema letoma, saj bi sicer zaradi zelenih zim smučarske naprave bolj ali manj mirovale.

 

Za obratovanje smučišča skrbi mala armada prostovoljcev
Med tednom, ko ni toliko obiska, skrbi za normalno obratovanje smučišča okoli sedem prostovoljcev – z opravljenimi tečaji, ob vikendih pa še najmanj enkrat toliko. Kot pravi sogovornik, je odrekanja prostemu času veliko, a bilo bi narobe, če bi sedaj, ko smučišče privablja ljudi, vse izpustili iz rok. A ne glede na dober obisk in razcvet smučišča, se nad malimi smučišči v Sloveniji zbirajo temni oblaki. Oblak pravi, da je v pripravi zakonodaja, ki bo to področje urejala na novo, a ta je v osnutkih zelo rigorozna do malih smučišč oziroma jih enači z nacionalnimi smučišči: »Če bi obveljala, je to začetek našega konca. Na srečo smo sedaj na pristojnem ministrstvu našli sogovornike, s katerimi bomo poskušali najti neki kompromis, ki bo v dobro nas kot države.« Kot primer navaja že sedaj dolgotrajna izobraževanja, ki si jih lahko glede na zahtevani čas privoščijo samo javni zavodi ali podjetja, ki se poklicno ukvarjajo s turizmom, medtem ko jih prostovoljci težko kombinirajo s službo. Načrtovani zakon naj bi vnesel tudi novosti na področju zdravniške oskrbe, a na način, ki si ga lahko privoščijo samo večja smučišča.

 

Načrtujejo nov objekt

Iztek smučišča je pred nekdanjo mežnarijo, kot ji pravijo v vasi. Del njenih prostorov v pritličju zaseda športno društvo, nekaj še župnija, preostali del pa je prazen. Kot pravi Oblak, imajo v načrtu, da bi objekt podrli in na tem mestu zgradili novega. »Razmišljamo o nečem takem, kar bi sodilo v naše podeželsko okolje in hkrati pristoji smučarski dejavnosti. Menim, da bi bil les osrednja zgodba, ampak pustimo to arhitektom. Del objekta bi bil tudi zidan, v njem pa bi svoje prostore še vedno imela župnija.« Kdaj bi se to zgodilo, si Oblak ne drzne napovedati, a upa, da čimprej.

 

50 let od prve vlečnice v Šentjoštu

Smučišče danes obratuje na pobočju Kugeljča, hriba, ki se na robu vasi dominantno dviga nad njeno veduto. A vedno ni bilo tako. Domačin Matija Kavčič zna povedati, da so prvo vlečnico v Šentjoštu neuradno zagnali v petek, 13. februarja 1969, ob natanko pol enajstih dopoldne. Prvi, ki se je spustil po progi, je bil Janez Droftina. »Zamisel za vlečnico sem videl v Kranjski Gori, kamor sem odšel kot tekmovalec Iskre Elektronika. Po povratku sem domačinom v Šentjoštu povedal, da bi lahko nekaj podobnega imeli tudi pri nas. Nato smo kot ekipa odšli na Ulovko, kjer smo si ogledali vlečnico, jaz pa sem na hitro naredil skico konstrukcije.« Fantje so kmalu po vrnitvi zavihali rokave: v delavnici pri Poldetu Oblaku je potekala gradnja kovinske konstrukcije, pri Snopku pa izdelovanje lesenih delov – ročk: »Vsekakor moram tu omeniti Glavtarjevega Ivana in Smrekarjevega Franceta, ki sta zelo veliko delala, hkrati pa sta celo kupila »zajlo« za vlečnico. Zanimivo: onadva niti nista bila smučarja, pa sta bila tako s srcem pri tem projektu.«

 

Iz ljubljanskega Nebotičnika na šentjoške strmine
Zanimiv je tisti del zgodbe, ki govori, kako so se fantje dokopali do nujno potrebnega mehanizma s polžem. V tistem času so namreč ravno obnavljali dvigala v ljubljanskem Nebotičniku in so njihovi mehanizmi končali na odpadu. Priliko so pograbili šentjoški fantje in enega od njih vgradili v novo vlečnico. Matija Kavčič: »Vlečnica je bila dolga okoli 100 metrov in je potekala po zelo veliki strmini. Ko smo jo 16. februarja slovesno odpirali, pa je tako snežilo, da se ni pognal po strmini noben smučar. Samo zagnali smo jo, da so ljudje videli, kaj smo izdelali, in se nato razšli. Moram pa tu omeniti tedanjega šentjoškega učitelja Jožeta Praprotnika, ki nam je šel zelo na roko, da smo lahko elektriko priklopili na šolsko električno omrežje.« Matija dodaja, da ni prepričan, kako dolgo je bila vlečnica na Brinovcu. »Tako, po spominu bi dejal, da okoli pet let. Zaradi nesoglasij glede lastništva parcele, po kateri je potekala vlečnica, smo jo nato preselili h Brnku in je potekala proti Gladkemu Griču, na koncu pa smo jo preselili na Kugeljč, kjer je še danes. Vlečnica s polžem iz Nebotičnika je bila kasneje prodana nekam na rovtarski konec.« Kasneje so domačini postavili še vlečnico pod Kugeljčem – v Smrekarjevo dolino, nekaj let je obratovala celo vlečnica v Kurji vasi in pa na hribu nad Poldetom Oblakom (kjer so danes Orešnikovi hlevi, bila pa je to ta ista vlečnica, ki še danes obratuje na smučišču kot »otroška vlečnica«).  

Kot vidimo, so bili začetki šentjoške smučarije zelo skromni, a ljubezen do športa, bele zime in dobra organizacija so ponesli sloves šentjoškega smučišča daleč naokoli. Resda so kasneje podobna smučišča odprli v vseh večjih vaseh, a ko je pred desetletjem država s svojo strogostjo udarila po malih smučiščih, jih je večina ugasnila. Šentjoško smučišče je redka izjema, ki temu ni podlegla, ravno zaradi vztrajnosti in domačnosti pa danes žanje pretekle sadove.

 

Gašper Tominc

 

Predsednik Športnega društva Šentjošt Robert Grdadolnik: »Naše smučišče domačinom že vseh 50 let pomeni veliko. Mladi smo ponosni, da je pred 50 leti ideja o vlečnici postala resničnost. Ta želja po obratovanju in ponos ženeta nas, aktivne prostovoljce, k vsakoletni oživitvi smučišča in vzdušju, kot je na velikih smučiščih. Vsako leto predsednik in člani upravnega odbora ŠD Šentjošt oblikujemo vizijo smučišča v koraku s časom. Menim, da so domačnost, a hkrati profesionalnost, veselo vzdušje, ambicioznost in pozitivna energija prostovoljcev ter umestitev v sodobnost bili in so še vedno ključ do porasta priljubljenosti smučišča v zadnjih letih. Prav tako ni zanemarljivo dejstvo, da se zadnja leta smučišče intenzivneje promovira v virtualnem svetu in tako privablja tudi obiskovalce od drugod. Za smučarske družine iz okoliških krajev je smuka na našem smučišču zelo priljubljen izlet. Moja primarna stroka dela je v informacijski tehnologiji in tako sem v delovanje smučišča vnesel kar nekaj tehnoloških novosti, ki omogočajo promocijo smučišča (ažurna spletna stran z možnostjo pogleda na smučišče preko kamere, virtualni sprehod po smučišču), obveščanje obiskovalcev o aktualnih dogodkih preko elektronske pošte in lažje delo prostovoljcev (enostavnejši proces vodenja smučarskih tečajev in tekem ter posledično rast kvalitete in kvantitete, podrobnejša analiza vremenskih razmer za zasneževanje). Skratka, veliko je dejavnikov in malenkosti, ki približajo naše smučišče obiskovalcem in z veseljem širijo dober glas o njem. Ponosen sem prav na vse člane upravnega odbora in tudi na druge prostovoljce, ki vestno pomagajo pri delu na smučišču. Kljub vedno ostrejši zakonodaji se s srcem trudimo, da bo smučišče aktivno obratovalo še vrsto let.«


Iz župnijske kronike, župnik Janko Oblak: »Na pobudo Matije Kavčiča (Snopkovega) so se leta 1969 štirje možje podali v Zaplano in nato še v Medvode, da so si ogledali tamkajšnje naprave za vlečnico za smučanje. Sklenili so namreč, da bodo tudi v Šentjoštu na Smodinovem griču postavili vlečnico. Ker niso imeli denarja za nakup, so se odločili, da bodo nabavili samo material, ostalo pa bodo izdelali sami. V Ljubljani so kupili jekleno vrv in dvoje velikih koles za obratovanje vlečnice, motor pa je posodil Ivan Droftina (Glavtar). Del potrebne 'mašinerije' so deloma naredili sami, v delavnici kovača Leopolda Oblaka (Poldka), deloma pa jo kupili po nizkih cenah. Montaža vlečnice je bila opravljena v četrtek, 13. februarja 1969. Zvečer istega dne so se prvi domači smučarji že vozili z vlečnico. Otvoritev vlečnice pa je bila v nedeljo, 16. februarja 1969.«

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi