Silno lep, z mehko travo porasel svet z majhnim jezercem, imenovanim tudi Vodotočno jezero, pod planino Deska leži nad Lučami, v sosedstvu Ojstrice, ki se kot slikarsko ozadje skalnato in vitko dviguje v nebo. Planinci PD Blagajana so se tja napotili v soboto, 18. julija. Bil je čas rož, ki so nas tako rekoč z vsemi barvami spremljale na poti. Od zlatorumenih sončkov, nežno vijoličastih klinčkov in njim podobnemu drobnocvetnemu vrbovcu, Zoisove zvončice in planinskega maka do turobno, skoraj črne preobjedi. Pot nas je vodila ob robu planote, kjer je pred leti divjal požar. Narava je velika zdravnica ne samo človeku, tudi sama sebi. Zacelila je rano, le gole suhe veje posameznih macesnov še strmijo v nebo in spominjajo na še bolj veselo zeleno razkošje. Ob robu kamnite steze so se rdečile gozdne jagode, borovje je bilo pa čisto prazno. Mar je premalo čebel? Majhno jezerce, ki spominja na srce, je vidno v dolini z vrha planine Deska. Samo ime s pridevnikom vodotočen morda skriva zagonetno potegavščino geološke vrste. Če imamo vodotočne kraške jame, ki so po Slovarju slovenskega knjižnega jezika kraške jame s potokom, z reko, kaj neki bi potem bilo vodotočno jezero. Je to presihajoče jezero v gorah? O vsem tem smo razmišljali, ko smo pohajali po prostranih z ruševjem pokritih planinskih tratah. Različni so razlogi, zakaj se človek poganja v ta samotni svet. Ženski svet zagotovo med drugim vabijo tudi rože. Te včasih popijejo breme, ki se prinese iz doline. Pa tudi tisti pogledi, ki sežejo do daljnih dalj. Človek bi želel, da bi tudi dlje. A kljub vsej njegovi moči mu to ni dano. Nemirne duše iščejo mir v tem, od koder izvirajo. V prvobitnosti narave.
Milka Bokal