V nedeljo, 22. aprila, smo se planinci iz Planinskega društva Blagajana Polhov Gradec namenili v našo soseščino, na žirovsko stran, kjer je pred tremi leti žirovsko planinsko društvo postavilo novo kočo na Mrzlem vrhu, pravzaprav na gričku, ki se imenuje Mrzlik. Nekdaj je na tem mestu stala obmejna stražnica, zdaj pa koča vabi na gorenjsko, primorsko in notranjsko stran hiteče izletnike, ki si želijo sproščene in varne hoje skozi gozdove in mimo številnih domačij med njimi.
S parkirišča za mostom na Ledinici pri Žireh vodi h koči na Mrzliku več poti. Ena od njih gre mimo cerkve sv. Ane in naprej po grebenu do planotastega vrha, kjer po položnih poteh dosežemo kočo. Večina tokratnih pohodnikov jo je izbrala. Steza se vije večinoma po gozdu in senci, kar je bilo pomembno na kar vroč pomladni dan. Pogled na kočo od daleč razkriva tipično slovensko pokrajino z gozdovi in osamljenimi domačijami ter gorami v ozadju. Med Žirovci je znano, da kmetija Pri Vodičerju leži na razvodnici, da del njihove kapnice teče v vode Črnega morja, del pa na primorsko stran in naprej v Jadransko morje. Očitno so pri njih ljubitelji rož, saj vreznine na to temo krasijo celo betonske stebre stegnjenega kozolca. Med gozdovi se je odpiral pogled tudi na pozidano žirovsko kotlino. Pogovor se je vrtel o Alpini, ki je do nedavnega dajala kruh Žirem in okoličanom, saj so bile v njej zaposlene cele družine (to velja tudi za družino podpisane), dopolnilna dejavnost pa je bila kmetovanje z malo zemlje. Zdaj se ob Alpini, ki je predlanskim doživela veliko krajevno podporo in o kateri pravijo, da se »pobira«, uveljavljajo še druga podjetja.
Čez Mrzli vrh je pred drugo svetovno vojno potekala meja (t. i. rapalska meja) med Italijo in Jugoslavijo in Žirovcem dajala možnost za kontrabantanje, kot so tedaj imenovali tihotapstvo. Sploh je za njihovo govorico značilno akanje, med izrazi pa je veliko »šuštarskih« in »klekljarskih« posebnosti, za katere bi bilo treba poskrbeti, da ne bi šle v pozabo. Tudi prijazna gostiteljica v koči se med strežbo ni izneverila svoji značilni narečni govorici. Vračali smo se po Jarčji dolini in si spotoma ogledali še vhod v Mršotno jamo, ki je dokaz začetka tukajšnjega kraškega sveta in buri žirovsko domišljijo. Na koncu jame vas namreč čaka skrinja zlata in če boste odgnali zelenega psa, ki varuje zaklad, bo ta vaš. Malce bolj oprijemljivo dejstvo pa je to, da vodi podzemeljski rov do oltarja v cerkvi sv. Ane, ki je v bližini. In tudi to, da je v jami pred stoletji živela Šinkovcova[m1] Maruša, nekoliko uboga ženska, in se je njeno ime oklestilo v današnjo Mršotno jamo. Izlet, ki ga je organiziral Tone Kavčič z ženo Ani, je bil lep, otroški spomini na domače kraje pa planejo na dan ob vsakokratnem obisku.
Milka Bokal
