Izlet v neznano 2024 Planinskega društva Blagajana se je začel z zares resničnimi besedami organizatorja izleta predsednika PD Blagajana Staneta Dvanajščaka: ali ni to čudno, nekam gremo, pa ne vemo, kam. Ta občutek je bilo treba med vsemi, ki so v meglenem jutru napolnili avtobus, nadomestiti z bolj ugodnim. Ugibanje, kam gremo, se je sukalo okrog podobnosti dveh občin, vključevalo je legendo o zmaju, ki je del njihove prepoznavnosti in niti športa ni obšlo. A sadov ni prineslo. Zato je bilo treba z besedo na dan. Obiskali bomo Kozjansko, grad Podsreda in znamenitosti v Kozjem, ki je središče Kozjanskega in njihove občine. Tako smo se po dolenjski avtocesti odpeljali cilju naproti. Na hribčku se je kmalu pokazal grad. Grad Podsreda si je pridobil sloves najbolj »grajskega« med vsemi slovenskimi gradovi. Kaj to pomeni, je bilo smiselno vprašanje enega od udeleženih. Odgovor se je nanašal na prve začetke grajskega območja, ki sega v dobo romanike, in na številne poznejše predelave in dodelave, tako da je grad dandanes velikanska arhitekturna združba več stilov, kakršne imajo gradovi po Sloveniji. Konec koncev je to množica nadstropij s sobami, dvoranami, med katerimi vodijo starodavni oboki ali stopnice. In še nekaj. Ne samo v Polhovem Gradcu, tudi v Podsredi se po hribu vije znamenita Kalvarija, križev pot s štirinajstimi kapelicami, le hrib je pri njih zelo strm.
Pravo radoživost pa je prinesla šolska ura iz leta 1912, ki se jo je pisana planinska druščina udeležila v stari učilnici v središču Kozjega. Učiteljica je učečo se »mladež« spravila v starodavne šolske klopi in nastopila z vso svojo avtoriteto. Takoj je pridnim šolarjem poudarila prvo pravilo svojega pouka: »Učiteljica ima vedno prav.« In celotni planinski zbor je moral pravilo v en glas ponoviti. Sledilo je drugo pravilo: »Kadar učiteljica nima prav, še zmeraj velja prvo pravilo.« Tudi to pravilo je s pritrjujočim smehom učencem dobro šlo, čemur je sledil domoznanski del s skupinskim zbornim recitiranjem: »Kozje in Kozjansko sta najlepši kraj na svetu.« Pri tem smo si bili vsi enotni. Nato so se z najširšim sodelovanjem zvrstili še drugi učni predmeti, pri čemer tudi kazen s klečanjem ni bila izvzeta. Zaporniške celice, ki so odraz nekdanjega sodstva v Kozjem, so nekoliko zresnile veseljaško razpoloženje. Majhna okenca v vratih, skozi katere so opazovali jetnike, so živo ponazorila takratno razpoloženje. Izlet smo sklenili z ogledom etnološko lepo urejenih prostorov v kozjanski hiši, poleg tega pa še Kroflovega mlina, ki nas je pa spomnil na čase, ko je le domače gospodarjenje prinašalo kruh. S tem smo prešli na območje kulinarike, ki smo jo bili z obilnim kosilom deležni v prostorni avli Kozjanskega parka.
Za PD Blagajana Milka Bokal

Pripis k sliki: Del izletnikov pri Kroflovem mlinu v Kozjem.