Po okupaciji in razkosanju so na Slovenskem nastale državne meje med silami osi. Meje so bile postavljene izključno po logiki delitve ozemlja in ne po etnični delitvi. Le na meji z NDH je meja potekala po nekdanji približni etnični razdelitvi ozemlja oz. (deloma) starih upravnih mejah. Meja z NDH je – tedaj z izjemo okupiranega slovenskega dela s strani ustaške Hrvaške – edina meja, ki se je ohranila do danes. Žal podobno zavarovana z bodečo (rezilno) žico, kot je bila v času nacistične, fašistične in ustaške okupacije.
Še posebej težko je bilo življenje ob mejah. Ljudje so jih morali prehajati zaradi preživetja, saj so meje sekale posestva, njive in vasi. Seveda so jih prečkali tudi zaradi stikov s sorodniki in nemalokrat tudi zaradi verskih potreb – da so lahko šli k maši. Velikokrat so to počeli ob hudem tveganju, mnoge je smrt čakala na minskih poljih ali so jih ustrelili stražarji. Skupaj je več kot 560 kilometrov okupacijskih meja sekalo malo slovensko ozemlje in le redki so bili prebivalci, ki jih ni neposredno prizadela.

Ekipa zgodovinarjev in geografov z oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani od lanskega maja v okviru projekta Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva, ki ga financira ARRS, sistematično preučuje nastanek in potek okupacijskih meja ter življenja ob njih. Letos aprila je bila v sklopu raziskave odprta odmevna razstava Rogaška Slatina kot obmejno mesto Tretjega rajha 1941–1945 (avtorji: dr. Peter Mikša, Daniel Siter, dr. Božo Repe in drugi), raziskovalci pa že načrtujejo podobne razstave v Murski Soboti, Idriji, Ljubljani, Metliki in drugje.

Pomemben del okupacijskih meja je potekal od Vrsnika nad Žirmi do Ljubljane. Ta odsek nemško-italijanske meje preči Polhograjsko hribovje in s Polhovim Gradcem ponuja še en lep primer obmejnega mesta. Tja se je 8. maja odpravila ekipa raziskovalcev ter si ogledala ostaline meje na terenu (ostanki žičnatih ograj, mejni kamni, ostanki stražnih stolpov). V Črnem Vrhu pri Polhovem Gradcu so si ogledali zbirko Milana Koširja, v Suhem Dolu pa zbirko Matevža Koširja. Raziskovalce je zanimalo predvsem ohranjeno vedenje o okupacijski meji med Nemci in Italijani. V ekipi so bili: domačina dr. Peter Mikša in študentka zgodovine Maruša Nartnik, dr. Božo Repe, dr. Bojan Balkovec, dr. Borče Ilievski, dr. Matija Zorn in dr. Božidar Flajšman.