Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
8°C
JUTRI
19°C
7°C
Oceni objavo

Z nahrbtnikom na rajžo

Pohodna skupina Društva upokojencev Dobrova se enkrat mesečno odpravi na pohod. Avtobus nas odpelje na izhodišče, potem pa si oprtamo nahrbtnike na rame in se odpravimo na rajžo. Prehodili smo kar nekaj poti in gozdnih stezic, obiskali različne kraje in videli marsikaj novega in zanimivega. V nadaljevanju sledi kratek pregled naših letošnji pohodov.

Pot s Slivne proti vrhu hriba Miklavž je bila kot iz pravljice, saj je ivje drevesa odelo v belo. Ob spustu z vrha hriba v dolino pa nas je grelo že toplo pomladansko sonce. Ustavili smo se pri gradu Tuštanj in si ogledali  lepo obnovljen grad.
S hojo na Kamni vrh in Grmado smo začeli v Velikih Laščah. Pot nas je naprej vodila po poljski cesti, potem pa po gozdni poti do planinske koče na vrhu Grmade. Z vrha je bil lep pogled na vso dobrepoljsko dolino in njene vasi. Pot ob spustu so nam polepšali telohi.

V Dražgošah smo se najprej ustavili ob spomeniku in z recitacijo poklonili spominu padlim. Naša pot na Mohor se je začela nad vasjo in nas je vodila skozi gozd, ki je v tem letnem času že zelenel. Vseskozi nas je spremljal glas kukavice. Pohod smo končali na Joštu nad Kranjem.

Pot na Lisco, najvišji vrh v zasavskem hribovju, smo začeli v vasi Okroglice. Tik nad vasjo se vzpenja hrib Lovrenc, kjer je rastišče clusijevega svišča ali encijana. Ko zacveti, se travnato pobočje okrog vrha obarva modro. Žal smo našli le sem in tja kak že odcvetel cvet. Deževno vreme ni pokvarilo razpoloženja. Čeprav je bil vrh Lisce zavit v meglo, so je ta sem in tja razkadila in odprl se nam je pogled v dolino in na sosednje vrhove.

V dolenjski vasici Gabrje smo začeli s pohodom na Trdinov vrh. Pot nas je vodila po kar strmi stezi skozi gozd. Tik pod  planinskim domom  je izvir Gospodična. Po ljudskem izročilu ima studenec zdravilno moč, zato smo se vsi želeli odžejati in osvežiti s to vodo. Po kratkem počitku smo nadaljevali do vrha, najvišje točke v pogorju Gorjancev. Po vrhu poteka meja s Hrvaško. Na slovenski strani stoji obnovljena cerkvica sv. Jere, poleg nje na hrvaški strani pa kapelica sv. Ilija. Spusta do avtobusa se je najbolj veselil naš redni pohodnik Franci, ki je zaokrožil svoj 200. pohod.

Že na poti iz Ljubljane smo zaskrbljeno gledali vrhove Kamniških Alp, nad katerimi so bili sivi oblaki. Upali smo, da nam našega pohoda na Veliko planino ne bo pokvaril dež. Z gondolo smo se pripeljali do Zelenega roba. Megla, ki je občasno zagrnila planoto, ni mogla skriti vse lepote te planine. Vse koče so lepo obnovljene. Pri eni od koč nam je pastir povedal vse o svojem delu na planini.  Prek Male planine smo se spustili do Kranjskega Raka, kjer je že čakal avtobus. Srečno smo ušli dežju.

Stojna je obsežno gozdno pogorje nad kočevsko-ribniško dolino. Avtobus nas je pripeljal do lepo urejenega planinskega doma pri Jelenovem studencu. Hodili smo  po obširnem gozdu in se povzpeli na štiri vrhove tega pogorja: Požgani vrh, Livoldski vrh, Mestni vrh in vrh, na katerem so nad prepadnimi stenami ostanki gradu Friderika Celjskega, ki se je v to samoto z Veroniko zatekel pred jezo svojega očeta. Z vseh vrhov se je lepo videlo mesto Kočevje in okolico. Za hojo po tem gozdu smo imeli lokalnega vodiča, saj bi se sicer zlahka izgubili.

Naslednji pohod nas je vodil na Notranjsko. Zaselek Strmec nad Črnim vrhom je bil izhodišče naše hoje na Špičasti vrh. Najprej po lepo urejenih gozdnih poteh, še malo po strmih stezicah in že smo bili na vrhu. S stolpa na vrhu naj bi se lepo videlo  po krajih proti Benečiji, vendar nam je gosta megla preprečila razgled. Kljub temu smo se zadovoljni vrnili v dolino, saj je namen vsakega pohoda gibanje v naravi.

Da bi nadomestili zaradi deževja odpadli septembrski pohod smo jeseni odšli na Kras. Pohod smo začeli na Opčinah in hodili po razgledni  poti, imenovani Napoleonika, speljani po kraškem robu visoko nad morjem, od koder je bil lep razgled daleč naokrog. Pot je speljana skozi skalni usek, kjer na strmih skalah plezalci preizkušajo svoje moči, mi pa smo nadaljevali skozi vas Prosek in končali pohod v ribiški vasi Križ. Ob vrnitvi smo se ustavili še na vrhu gore Griso, si ogledali Marijino svetišče, ki preseneča s svojo veličino in arhitekturo. S ploščadi je lep razgled daleč naokrog.

Z decembrskim pohodom na Kras bomo zaključili letošnje pohode. Da je ta oblika rekreacije med našimi člani zelo priljubljena, pove podatek, da  je 50 članov že imelo sto pohodov. Med nami pa so tudi trije pohodniki, ki so opravili že 200 pohodov. To sta naša Milena in Franci, ki sta leta 2000 začela z organiziranjem in vodenjem pohodov v našem društvu, in pa Mira, ki prav tako hodi in sodeluje že od vsega začetka. Dvesto pohodov ni kar tako. Čestitamo.

 

I. Ž.

Oglejte si tudi