Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

JUTRI
19°C
-2°C
ČE.
16°C
1°C

V spomin: Helena Potočnik (1945–2020)

Stoji učilna zidana,
pod njo je stara jablana.
Ta jablana je votel panj,
sinica znosi gnezdo vanj...
 

To otožno ljudsko pesem sem prvič slišala recitirati iz tvojih ust, draga Helena. Pisalo se je šolsko leto 1971/72. Ti si mi bila tisto leto razredničarka v prvem razredu. Pravijo, da prve učiteljice ne pozabiš nikoli. Ta resnica še kako drži, predvsem, če kasneje tudi sam zajadraš v učiteljske vode.

Spoštovana Helena, name si naredila izjemen pečat. Ti si me navdušila za učiteljski poklic. Občudovala sem tvojo krasno pisavo in jo po svojih 'otroških' močeh poskušala posnemati. Rada sem prisluhnila tvojemu doživetemu glasnemu branju zgodb iz Cicibana. Ker je bilo v tistih časih na voljo bolj malo slikanic, smo bili učenci navdušeni nad to otroško revijo, saj je bila slikovno bogato opremljena. Spominjam se, kako smo se skupaj s starši spopadali z » novo« matematiko, ki je bila ravno tisto šolsko leto uvedena v učni načrt. Ti si nam znala nazorno prikazati množice in elemente množic. Spominjam se matematičnih ploščic, ki si nam jih razdelila po mizah in smo jih potem zlagali in razporejali. Nam učencem je bila zelo ljuba magnetna tabla, na kateri so bili pritrjeni majhni kartonasti avtomobilčki z našimi imeni. Vsak dan si premaknila avtomobilčke tistih učencev, ki so bili pri pouku marljivi in so sodelovali. Na cilju je učenca čakala sladka nagrada (v obliki bonbončka) ali pa štampiljka čebelice, ki smo jih vneto zbirali. 

Velikokrat pomislim nate, ljuba Helena, kako si nam vcepljala v naše male glavice zdrav odnos do gibanja in narave. Nič čudnega, saj si bila doma z Gorenjske in si imela v svoji neposredni bližini številne hribe in gore. Nas učence si pogosto peljala do reke Gradaščice, kamor smo navdušeno metali »žabice« iz ploščatih kamnov.

Ker je bila v tistem obdobju, ko sem sama postala šolarka, na stari osnovni šoli na Dobrovi velika prostorska stiska, smo prvošolčki imeli pouk v prostorih Zadružnega doma. Naša učilnica je bila na koncu dolgega temnega hodnika v 1. nadstropju. Nam otrokom se je zdel hodnik še bolj temen in strašljiv, kot je bil v resnici. Je bila pa učilnica prijetna sobica, opremljena s številnimi stenskimi slikami, majhnimi mizicami in stolčki. Zadaj je bila velika stara peč na drva. Pozimi je bilo v učilnici zelo toplo. Nič čudnega, da je nekega zimskega popoldneva (bili smo popoldanska izmena) moj sošolec sredi učenja branja kar zaspal. Vsi smo opazovali tebe, draga Helena, kaj boš z njim storila. Približala si se mu in ga pobožala po kuštravih laseh, da se je deček prebudil. Znala si »pocrkljati«, pohvaliti, pobožati, prijeti za roko. Nam učencem so ti mali dokazi prijaznosti ogromno pomenili.

Ko sem se čez leta vrnila na mojo osnovno šolo kot študentka Pedagoške akademije in malo kasneje kot mlada učiteljica razrednega pouka, si mi bila odlična mentorica. Rada sem spila jutranjo skodelico kave, ki si jo ponavadi skuhala ti. Pogosto si se smejala in sipala dobro voljo med sodelavce. 

Pred dobrim letom sva s sošolko Stanko Peklaj organizirali 40. obletnico valete. Povabili sva tudi nekaj učiteljic in ravnatelja iz našega šolskega obdobja, gospoda Franca Malovrha. Povabljeni pedagoški delavci so se vabilu odzvali. Helena, bila si izjemno dobre volje, z vsakim od nas si poklepetala in se veliko smejala. Cvet hortenzije, ki si ga dobila v dar, se je povsem ujemal s tvojim oblačilom. Rekla si mi, da se čutiš počaščeno, ker smo te povabili v našo sredino. Zdelo se ti je še posebej lepo, da nismo pozabili na tiste učitelje, ki so nas, učence, vpeljali v svet črk, besed in novih spoznanj. Ob slovesu smo si obljubili, da se čez pet let ponovno srečamo. 

 

Spoštovana Helena! Žal te na to srečanje več ne bo. Bo pa ostal prelep spomin na tvoje bogato in srčno predano delo številnim generacijam otrok iz Dobrove in njene okolice. Tvoje pedagoško delo ni bil le poklic, pač pa tudi poslanstvo. Hvala za vse, draga »tovarišica« Helena. Počivaj v miru.                 

 

Zapisala: Sonja Herič, foto: Marjana Ojsteršek

Dragomer, 7. 12. 2020

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi