Pride čas, ko se moramo za vedno posloviti od nekoga, ki smo ga imeli neizmerno radi. Odeti v črnino, smo še zadnjič skupaj na tvoji zemeljski poti. Tvoja življenjska pot se je zaključila. Bila je mnogo mnogo prekratka, pa čeprav si doživel in preživel marsikatero preizkušnjo.
Kot otrok si rad zganjal vragolije, bil navihan fantič, poln energije in norih idej. Najbolj so te veselile električne žice in napeljave, zato si se izučil v dobrega električarja. Prenekatera hiša je zasvetila v temi, mnogo električnih vtičnic je bilo treba pritrditi in nič koliko električnih in kuhinjskih aparatov si znal popraviti. Vedno ko je kaj ugasnilo, se pokvarilo, si priskočil na pomoč. Zazvonil je telefon, odložil si svoje delo, se usedel v svoj avto in reševal »temo dneva«.
Tvoja poštenost, pridnost in delavnost pa so te ponesle tudi v tujino. Službene dolžnosti si več let opravljal na daljnem vzhodu – v Iraku. Nekaj časa si bil tudi v Nemčiji, vendar te je nazadnje pot prinesla nazaj v Slovenijo. Tu si spoznal sopotnico svojega življenja Štefko, se z njo poročil. Že prej si zgradil vaš dom, skupaj pa sta ustvarila družino. Anja in Luka – vajina sončka te bosta neizmerno pogrešala.
V zadnjem času si nas rad spomnil na to, da je pred tabo le še kanček časa, ko boš odšel v zasluženi pokoj, ki si si ga močno želel. Vsi smo te poznali kot dobrega delavca, prijatelja v težkih trenutkih, dobrega soseda in mnogo stvari bi še lahko našteli. Vendar usoda je hotela drugače, doletela te je težka bolezen. Ko smo izvedeli, da je stvar zelo resna, nam je zastal dih. Mnogi smo zate molili in prosili za tvoje zdravje ter opravljali devetdnevnice. Ena izmed njih je bila devetdnevnica tvojega brata in svakinje, ko sta širom Slovenije obiskovala romarske cerkve in zate molila. Zadnjo – deveto, sta obiskala še tik pred tvojim slovesom. To je bila Primorska, ki se ti je v zadnjih letih usedla globoko v srce. Izola je počasi postajala tvoj drugi dom, vendar njenih lepot nisi prav veliko užil.
Marjan, poznali smo te kot veselega, vedrega in nasmejanega. Na tvojih licih je bil vedno prijazen nasmeh in to ohrani tudi pri Bogu. Nikoli nisi prepeval, nisi bil godec, pa čeprav si imel glasbo neizmerno rad. Na dan pogreba, ko bi praznoval rojstni dan, so te še zadnjič pospremile v nebeški raj pesem »Čuj deklica«, ki si jo najraje poslušal, glas harmonike pa je odzvanjal pesem Tonija Verderberja »Kruh ponoči spi«. To sta pesmi, ki sta zaznamovali tebe in nas bosta še naprej spominjali nate.
Bil si skrben in vztrajen v življenju in junaški v zadnjem trpljenju. Bil si trden kakor skala, bil pokončen kakor hrast in prišel je dan usode, ko je zrušil skalo, ki je zlomil hrast.
Nekje v tebi je bila bolečina, a zamahnil si z roko, češ – zmagal bom, močnejši sem, a vendar ni bilo tako. Življenje je kot knjiga. List za listom, za dnevom dan, nihče ne ve, kdaj bo ta roman napisal zadnjo stran. Odšel si mnogo prerano, s knjigo življenja nedokončano. Ni te več na vrtu, ne v hiši, nič več glas se tvoj ne sliši. Če lučko na tvojem grobu upihnil bo vihar, v naših srcih je ne bo nikdar.
Sedaj si tu pred nami, a odhajaš v večnost, k večnemu počitku. Naj se ti še enkrat zahvalimo za vse, kar si storil za nas, za svojo družino, sorodnike, znance in prijatelje.
Slovo – na ta poletni dan, tukaj vlada žalost in tišina. Tebe ne bo več tu, pa vendar boš za vedno z nami. 
Naj ti bo lepo tam gori nekje za mavrico. Naj te ljubi Bog sprejme v svoj objem, nas pa tolaži vera, upanje in ljubezen, da se nekoč spet srečamo.  Neizmerno te bomo pogrešali, ostala bo praznina, molk in tišina.  Hvaležni smo ti, da si bil del našega življenja. Naj ti Bog poplača ves trud in delo tvojih rok.
Zbogom.