Pomladni meseci leta 1942 so bili v Šentjoštu prežeti z revolucionarnim nasiljem partizanov nad domačini. Zavračajoč uvoženo rdečo ideologijo Moskve je Šentjošt z okolico krvavo plačal, saj so pomorili na desetine odraslih in otrok. Zaradi vsega tega je bilo prebivalstvo v veliki eksistencialni stiski. Da bi se zaščitili pred partizanskim revolucionarnim nasiljem, je 17. julija 1942 spontano nastala vaška straža, ki jo je teden dni kasneje že napadla partizanska enota, a se je morala poraženo umakniti. Boleč poraz ni ostal pozabljen niti po koncu druge svetovne vojne, v času izvensodnih pobojev, saj so mnogi Šentjoščani in okoličani končali v slovenskih breznih. Tabla v Kapeli mučencev nosi 133 imen pobitih med ali takoj po vojni zaradi komunističnega nasilja, kot jim pravijo – mučenikov. 

V spomin na to norijo časa že vrsto let pred Kapelo mučencev na začetku poletja poteka spominska slovesnost s podelitvijo Ehrlichovih priznanj. Rdeča nit prireditve so bile tokrat »tete«, tiste gospe, ki so zaradi poboja fantov, mož, očetov, bratov ali drugih moških sorodnikov odločile, da bodo ostale do konca življenja same. A kot je bilo rečeno na slovesnosti, tete niso ostale zagrenjene: »Bile so tiha in močna opora Šentjoštu in družinam.« Ena takih je bila tudi Marija Tominec, po domače Štefancova Mici iz sosednje Kurje vasi, ki ji je nasilje vzelo izbranca. Poznal jo je tudi slavnostni govornik Lojze Peterle, prvi predsednik vlade Republike Slovenije, ki je vidno ganjen dejal, da mu je povedala, da zaradi te tragedije ne bo nikoli več plesala: »Ko pa smo se v Velikih Laščah srečali s pomladniki, me je Mici prosila za ples. Tedaj nisem vedel za njeno zgodbo, a bil sem že tedaj prepričan, da je to zanjo poseben ples.« Kot bi se na novo rodila in čutila odjugo časov, ki bodo prinesli obliž na njeno rano. »Tete niso stranski produkt vojne, ampak so se same odločile, da bodo ostale same. Sklenile so zavezo. Osamljenost, bolečina ... in uradno zaznamovane so bile skromne, a pogumne in vztrajne. Pomenile so etično gostoto brez primere,« je menil Peterle.

V sklepnem delu prireditve so podelili Ehrlichova priznanja, tokrat že osmič po vrsti. Posthumno ga je prejela Francka Grdadolnik, Piškova po domače, iz Suhega Dola, ki je bila ravno tako »teta«, več let zaprta v Rajhenburgu in pomiloščena šele v samostojni Sloveniji; posthumno ga je prejel tudi Janez Hladnik, rojen na Petkovcu, sicer pa duhovnik med izseljenci v Argentini, podelili pa so ga tudi Vanji Kržan, ki že vrsto let išče »pričevalce« ter popisuje njihove boleče zgodbe. Posebno zahvalo odbora Kapele mučencev je prejel Aleš Nose za dolgoletno sodelovanje z odborom. Slabo uro dolg program, popestren z igranim prizorom, se je zaključil z druženjem na prostem, kjer so še dolgo odmevale Peterletove besede: »Preteklost nas ne osvobaja, ampak deli. Tako bo, dokler ne bomo pustili poti resnici.«

Gašper Tominc, foto: GT