15. junija 2023 smo imeli srečanje dvaindvajset učencev – prvošolčkov, ki so stopili v hram učenosti jeseni leta 1956. Osnovna šola v Polhovem Gradcu je v tistem času imela v posesti Polhograjsko graščino, kjer so izvajali osnovnošolski pouk. Naš takratni razred je imel triintrideset učencev s tovarišico Vido Gostič. To je bilo njeno prvo poučevanje. Od takrat je minilo 67 let. Življenje nas je popeljalo v širni svet, vsakega posebej z življensko modrostjo, ki nam jo je v naši mladosti dala tudi tovarišica Vida Gostič s svojim zgledom, pedagoškim zagonom in avtoriteto učiteljice, ki smo jo vsi spoštovali, cenili in smo ji še danes hvaležni iz vsega srca.
Naša vzornica je na dan našega srečanja praznovala devetdeset let. Naše srečanje je bilo čustveno in čarobno, saj smo stopili nazaj v otroška leta, podoživljali tisti čas, razne zgodbe in dogodivščine, bili smo zelo veseli in srečni. Čas je pustil tudi sledi na naših obrazih, tako da se po več kot šestih desetletjih nismo vsi spoznali, seveda smo ostali isti, samo drugačni. Naša tovarišica Vida Gostič nas je pozdravila v svojem temperamentnem stilu in veselem pozitivnem duhu z besedami, ki jih citiram: "Nikoli mi ni bilo žal, da ste mi bili zaupani. In srčna hvala vam za vaše vabilo na današnje ponovno srečanje. Zares sem vas rada imela, zares sem rada z vami delala in zares mi je prelepo pri srcu, ker vas imam danes spet tu pred seboj. Pozlatili ste mi mojih 90 let. Neverjetno, kaj ste mi »zakuhali«."
Tovarišici Vidi smo v imenu celega razreda podarili ročno izdelana plaketo v zahvalo za njen trud in travniški šopek cvetja, v katerem so vtkane naše lepe misli in želje, da praznuje še mnogo let! Gospa Vida nam je tudi povedala, da je bila med drugo svetovno vojno odpeljana za štiri leta v taborišče Dachau, bilo ji je osem let. Podarila nam je pesnitev trpljenja njenih otroških let: Najlepša leta življenja. Ob poslušanju smo imeli vsi solzne oči in v mislih, da se kaj takega nikoli več ne bo ponovilo!
Zaključek našega srečanja je bil zelo mladosten, prijeten in vesel. Naša priljubljena tovarišica nas je presenetila s slastno torto, ki jo je naredila sama, v kateri je bilo vloženega veliko truda in ljubezni. Franc Trobec je potegnil harmoniko, vrstile so se polke in valčki, tako da so vsi bivši učenci plesali z našo priljubljeno tovarišico. Mimi Plestenjak je pripravila čajanko s slastnimi prigrizki in penino. Ida Kačič, Cveto Pustovrh in Franc Nartnik so zelo aktivno sodelovali pri pripravi srečanja. Ajda Kozjek, kustosinja muzeja v Polhovem Gradcu, pa je omogočila to srečanje v Polhograjski graščini.
Vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri organizaciji srečanja, srčna hvala!
Cveto Pustovrh 

Najlepša leta življenja
O, zlati čas,
neskrbni čas mladosti ... 
vzdihuje svet 
in še bo vzdihoval 
in si v nadležnih letih 
žalostne starosti želel,
da čas bi bil obstal.

Pač tudi jaz tedaj,
ko bom sivela,
se spomnim kdaj
preteklih mladih dni,
vendar nazaj
ne bom si jih želela.

Bilo mi je osem let,
osem mladih, prestrašenih let,
ko so nas
v živinske vagone nagnali,
kakor živali,
in odpeljali v daljni neznani svet.

Bilo mi je osem let,
osem rosnih in nežnih let,
ko so nas v smrdeče barake,
polne stenic in uši,
sredi tuje noči prignali.

In potem glad,
vsak dan glad,
vsak dan krivica,
udarci in kri,
globoko udrte oči
in vendar -
upanje, vera v pomlad.

Vsak dan
željni pogledi
v toplo domačo stran
na njivo s požeto ajdo,
na težko obloženo brajdo,
kot je ostalo za nami
na tisti jesenski dan.

In štiri leta vsak dan
na njivi požeta ajda
in štiri leta vsak dan
nad hišo neobrana brajda
in štiri leta vsak dan
neskončno število enakih
misli, vzdihov, besed:
kdaj, če sploh kdaj,
iz te črne groze
zbudimo se v beli svet?

In štiri leta vsak dan
sredi obupa
ali sredi najslajše želje -
košček granate v srce.

O, blazni čas!
Čas moje mladosti,
čas bombnih napadov,
nasilja, ponižanj, gladu,
čas taborišč, krematorijev,
čas vladavine fašizma,
čas krvoločnosti
brez vesti in sramu.

Umiranje bitij dragih,
v prsih srce krvaveče -
o, leta najlepša v življenju,
leta mladosti in sreče!

Kam in kako
in po kaj naj se vračam?
Mar naj želim si vrnitve
trpljenja, obupa, strahu?
Ostani, mladost izgubljena,
kjer si,
spomin nate samo boli.

In vi, ki rojeni
v srečnejšem ste času,
kako naj vam dopovem,
koliko vreden košček je kruha,
koliko vredna ljubeča je dlan,
koliko vreden
svoboden in sončen
in srečen je dan.

Vida Gostič Hojak