Petkovo popoldne se je nadaljevalo s prijetnim druženjem. Takega druženja so si povabljeni še zaželeli. Predsednik komisije za socialno skrbstvo Jože Bizjan je ob odhodu podaril vsakemu članu pravi rdeči nagelj z željo, da se prihodnje leto zopet srečamo.
Cecilija Jarc
SPOMINI IN MISLI UPOKOJENCA
Časi naši, časi, kam hitite?
Malo se ustavite in nas razveselite.
Spomini se nabirajo in se ne ozirajo,
kako si preživel to, kar nikdar več ne bo.
Bili smo mladi in veseli,
veliko doživeli in preživeli.
Doma prenašamo radosti in težave:
vsako leto več obiskov pri zdravniku,
a je bolje kot biti na Golniku.
A mati narava pravi, vse dozori,
tudi če tebi je prav ali ni.
Ura se ustavi in pravi, čas je potekel,
ali greš v nebesa ali pekel?
Kam boš šel, ni treba ti skrbeti,
vse je v tvoji kartoteki!
Slišal sem navček zapeti,
nekdo je moral oči zapreti!
Počakam dan ali dva
in žalost mi seže do srca.
Odšel je naš krajan ali krajanka,
naš znanec ali znanka.
Še zadnji pozdrav, ko grem pokropit,
vračam se domov pobit!
Bili so prijatelji med nami,
a na žalost pokopani.
Danes pozabimo na vse slabo,
saj nam ne gre tako slabo.
Dočakali smo regres,
čakamo na povišico, če bo res.
Tudi če je malo,
se nam bo poznalo.
Skromno živimo,
a se radi poveselimo.
Optimizem naj živi,
bodimo strpni vsi.
Naše so skrbi,
kako preživeli bomo mi.
Kako se bo proračun izšel,
kje bo denar vzel,
da nas bo preživel?
Naj država nam pomaga
še do zadnjega praga.
Tam čez bomo vsi enaki,
bogati, revni, siromaki.
Na papir spravil in na njem ohranil Milan Košir.
24. vinotoka 2016 v meglenem, sivem Črnem Vrhu.
A še vedno najlepši kraj, je rojstni kraj.
