Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

DANES
1°C
-5°C
JUTRI
2°C
-2°C
Deli

Za Primoža na Brezje

»Če na prireditvi Za Primoža gre zberemo 20.000 evrov, grem peš na Brezje!« »Če bo toliko zbranega denarja, gremo vsi!"

In obljuba dela dolg. Dobrodelna prireditev Za Primoža gre odmeva še 5 mesecev zatem in kar smo rekli, smo rekli. Tistega 22. aprila smo zbrali več kot 20.000 evrov, zato je takrat postalo jasno, kam nas vodi pot sredi septembra. Na soboto, 23. septembra, smo se dan pred prvo obletnico Primoževe nesreče ob 4.00 zjutraj romarji zbrali pred PGD Črni Vrh. Pred nami je bila pot na Brezje. Vedeli smo, da nas čaka 42 km, vendar se nas je vseeno zbralo kar 36! Z lučmi v rokah in na glavah smo startali v povsem jasno noč, polno zvezd. Smeha polna skleda. Najbolj pozitiven naboj, kar sem jih kdaj doživela. Prvih deset kilometrov smo prehodili v dveh urah, potem so nas dobri ljudje gostili s kavo, čajem, piškoti. Iskrena hvala! Začelo se je daniti. Luči smo pospravili. Pridružili so se nam naši gostitelji in skupaj smo čez hribe in doline hodili proti našemu cilju. Ob 11.00 smo imeli v Selcah glavni odmor, 30 minut. Ravno ob tej uri so izpred PGD Črni Vrh krenili tudi kolesarji, ki so bili prav tako namenjeni na Brezje. Najtežje je bil vzpon na Jamnik. Pešci smo se spodbujali. Nekateri so se odločili za hojo brez čevljev, ker je bilo žuljev že več kot dovolj. Noge so postajale vedno bolj trde, besede vedno bolj redke in po 10 urah in pol smo prišli do smerokaza za Brezje. Le še 6 kilometrov. Naš tempo je bil vedno bolj počasen, vendar smo se spodbujali do cilja. Naša pot je trajala 13 ur. Od tega smo skupaj počivali le 55 minut. Ciljno črto nas je prečkalo kar 40 vztrajnih romarjev! Na Brezjah nas je pričakalo 23 kolesarjev, ki so imeli za seboj 55 kilometrov.
Bravo kolesarji! Bravo vsa ekipa pešcev, romarjev! Ponosna sem na vas! Okrepčali smo se s klobasami, kruhom  in pijačo. Hvala vsem, ki ste nam to omogočili. Ob 17.30 smo imeli na Brezjah rezervirano sv. mašo, namenjeno Primožu in njegovemu zdravju. Še pred mašo smo poskrbeli, da smo bili oblečeni v rumene majice, ki so postale znak podpore Primožu. Odbila je ura in vstop v cerkev je bil poln čustev. Vse skupaj se nas je zbralo okrog 120. Od blizu in daleč. Od znancev do neznancev. Vseh pa tistih, ki nam je mar zanj! Zanj, ki je bil tam, zanj, ki nam vliva upanje, nas spodbuja, nas z vozička opozarja na tisto, kar vse hitreje pozabljamo v življenju. Bil je z nami. Sedel je le dva metra od mene. Stisk roke ob »mir s teboj« je bil zame tisti znak, da smo naredili zanj nekaj enkratnega. Polni bolečih nog, utrujenih udov, nekateri celo z bolečo zadnjico, a prav gotovo skoraj vsi s solzami v očeh. Kakšna lepa maša. Kakšen lep govor. Hvala vam gospod župnik Bogdan Oražem! In hvala, da ste skupaj z ostalimi kolesarili za Primoža. Primož je tisti, za katerega se je vredno potruditi. Si zanj vzeti čas. Verjemite, nasmejal vas bo. Najbolj optimističen človek, neverjetno spreten, in nimate kaj pomisliti, da mu kaj ne bo uspelo. Bo mu. Prvi manjši premiki so že vidni in če lahko govorim v imenu celotne ekipe Za Primoža gre: »K njemu pristopite kot k človeku, ne kot k invalidu. On je človek. Človek z veliki črkami. Človek, ki ga nima nihče pravice oropati upanja na boljše. Kdo pa smo mi, da bomo dvomili. On ne dvomi. On je prepričan. In mi smo prepričani skupaj z njim.«  Po sv. maši smo se z avtobusom vsi skupaj odpravili proti štartni točki. Veselje, naboj energije in predvsem polno srce! To je tisto, ko si rečeš: ni ovir! Hvala vsem romarjem! Hvala vsem, ki ste sodelovali pri organizaciji! Hvala družini Trobec! Ponovno nasvidenje ob letu osorej!

Ponosna članica ekipe Za Primoža gre Sara Polančec

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!