Logo MojaObčina.si
DANES
11°C
7°C
JUTRI
17°C
1°C
Oceni objavo

Prva Šentjoščanka v ljubljanski šoli

Nadaljujem z novimi odkritji iz šentjoške zgodovine. V knjigi Dediščina župnije Šentjošt sem na strani 144 opisal Heleno Samotorčan (1884–1913) kot prvo žensko s Šentjoškega, ki je šla v šole. Letos spomladi mi je gospod Vid Klančar sporočil, da je na spletu našel podatke o Ani Samotorčan, ki je v šolskem letu 1870/71 obiskovala dekliško šolo pri ljubljanskih Uršulinkah. Obe, tako Ana kot tudi Helena, sta se rodili pri Možinetu, Šentjošt št. 5 (sedaj št. 9). Helena je bila 25 let mlajša, zato Ana zasluži, da jo na kratko predstavimo bralcem.

Možinetov rod spremljamo od leta 1624 naprej. Prva rodbina s priimkom Možina je izumrla na začetku 19. stoletja, saj so Jožefu in Mariji, roj. Potočnik, otroci pomrli. Velik grunt je kupil Simon Samotorčan s sosednje Samotorice. Za njim je posest prevzel sin Anton, ki se je oženil z Marijo Sedej, Brencetovo z Vrha sv. Treh Kraljev. Rod je nadaljeval njun sin Janez, oženjen z Marjano Rejc iz Dola pri Zavratcu. Omenil bi tri od njunih šestih otrok: Anton je prevzel grunt, Ana in tri leta mlajši Jožef pa sta šla v šole. Na začetku tega pisanja omenjena Helena Samotorčan je torej bila Anina nečakinja. Bila je učiteljica v Gorici. S polnoletnostjo  je leta 1908 podedovala Možinetov grunt.
Tako smo pri Ani in Jožefu Samotorčanu. Slednji je bil rojen leta 1862. Napredni oče ga je poslal v šole. Maturiral je leta 1883, šel študirat pravo na Dunaj, a je zbolel in še mlad umrl v ljubljanskem zavetišču. Njegova starejša sestra Ana se je rodila 24. 7. 1859. Očitno je domači župnik Boltežar Bartol opazil njeno nadarjenost in očetu svetoval, naj jo pošlje v dekliško šolo k ljubljanskim Uršulinkam. Ko je odšla od doma, je že dopolnila enajsto leto. To je bilo za tisti čas za deklice povsem normalno. Pred sprejemom v štirirazredno šolo jo je verjetno domači župnik učil branja in pisanja, ni izključeno, da tudi osnov nemškega jezika. V Slovenskem šolskem muzeju sem si ogledal izvestja, poročila o uspehih učenk ob zaključku posameznih šolskih let uršulinske šole (Ursulinnen Mȁdchen Schule zu Laibach - nach geendidigtem Sommer-Curse). V muzeju je ohranjeno prvo poročilo o učenkah nunske šole  za leto 1830, od leta 1857 naprej pa za vsa leta, vse do 1874. ter od 1891. naprej. 

Pouk je potekal v slovenščini in nemščini. V prvem razredu so učenke imele poleg verouka tudi branje, pisanje, lepopis, računstvo, risanje, nemški jezik in ženska ročna dela. V poročilu za šolsko leto 1870/71 je Ana zapisana med zunanjimi učenkami, kar pomeni, da je stanovala zunaj uršulinskega samostana. Takrat – pa tudi kasneje – so deklice stanovale v Lichtenthurnu na sedanji Poljanski cesti, kjer je bila najprej dekliška sirotišnica, kasneje  pa tudi internat za zunanje učenke. Ne izključujem možnosti, da je tudi Ana stanovala v tej ustanovi in ne pri kateri od gospodinj, ki so se preživljale z oddajo postelj dijakom. Med učenkami, ki so dosegle prav dober uspeh (Sehr guten Fortgang haben gemacht) je Ana na visokem četrtem mestu, med najboljšimi, zunaj abecednega seznama. V tistem času niso poznali odličnega uspeha, torej jo lahko upravičeno štejemo med najboljše učenke. V naslednji razred so napredovale tudi učenke z dobro oceno. Skupaj jih je bilo kar 92! V nadaljevanju poročila je tudi seznam učenk der Industrial Schule, ki je na drugem mestu opisana kot šola ročnih del. Tudi tam je Ana vpisana zunaj abecednega reda, na drugem mestu, v razdelku posebej pohvaljenih učenk (Lobenswerten Fortgang haben gemacht).
Po vsem prebranem sem se z velikim pričakovanjem lotil poročila za naslednje šolsko leto. A tam Ane nisem več našel, tudi v kasnejših letih ne. Doma sem pregledal vse svoje izpise iz šentjoških poročnih in mrliških knjig, a v njih Ane nisem našel. Sem jo morebiti pri izpisovanju v letih 2011/12 spregledal? V številnih ohranjenih pripovedih o Možinetovih ni o njej nobenega sledu. Tudi v Status animarum  (opis družin po hišah) šentjoške župnije nisem zasledil nobene zabeležke, da bi bila v ljubljanski šoli in kaj se je z njo zgodilo. Tako imamo le dokaz o njenem zelo uspešnem zaključku prvega leta šolanja. Za njeno manjkanje v drugem razredu je možnih več vzrokov. Na prvem mestu je bolezen. Če bi zbolela doma in umrla, bi bila vpisana v mrliško knjigo. Torej naj bi zbolela v Ljubljani in tam umrla. Poiskati bi jo bilo treba v ljubljanski mrliški knjigi. Manj verjetno se zdi, da je oče ni več poslal v šolo ali da se je sama tako odločila. Pri fantih je bilo to precej pogosto, pri deklicah le malo verjetno. Proti temu govori odsotnost kasnejših zabeležk o že omenjenem opisu družin in v šentjoški poročni in mrliški knjigi.

Če Bo nekoč koga od domačinov usoda deklice Ane Samotorčan pritegnila, se bo pač moral znova lotiti brskanja po omenjenih in še morebitnih drugih virih. Ni izključeno, da jo bo našel med umrlimi v eni od ljubljanskih mrliških knjig. Morebiti bo tam poleg kraja vpisan tudi vzrok smrti.

 

Tone Košir

 

 

Oglejte si tudi